Opozoriti želim na zadnji poudarek te misli, in sicer, da je bilo sodstvo »od zunaj« razumljeno kot državno uradništvo, in ne kot nosilec samostojne veje oblasti. Mislim, da je prav ta miselna podoba našega kulturnega kroga pogost razlog, ki ovira tako razvoj kot sprejemanje rešitev, ki so glede na zahteve časa nujne. Novak v navedenem poglavju še dodaja – in to se mi zdi ključno –, da je treba biti pri posploševanju teh potez srednjeevropske pravne kulture »nekoliko previden«, ker je na njej pustil močan (in koristen) pečat dolgotrajen in intenziven stik z anglo-ameriško kulturo ter de facto zavezujočo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije.(*2)
Dolgotrajen in intenziven stik nedvomno prinaša spremembe. Pravna kultura, ki poleg pravnega sistema vključuje še vrsto drugih dejavnikov (družbene vrednote, splošno sprejete miselne vzorce, svetovni nazor itd.(*3)), bolj ali manj uspešno integrira ali – bolje rečeno – težje ali lažje sprejema. Tukaj ne gre zgolj za strokovne rešitve, temveč tudi za javno percepcijo pravnega sistema in njegovih akterjev.
Najbolj nazorno se nam to kaže v zadnjih javnih razpravah ob zaključkih kazenskih postopkov v nekaterih odmevnih primerih. Pri tem mislim na tiste, ki so se končali s priznanjem na predobravnavnem naroku ali s sporazumom med tožilstvom in obdolženim. Zdi se, da je precejšen del javnosti ob tem občutil neko prikrajšanje. Kot da se je zgodilo nekaj, kar ni prav ali pa je najmanj sumljivo. Takšno nelagodje ni prisotno le pri laični javnosti, veje tudi iz marsikatere strokovne in znanstvene razprave v zadnjem času.
Takšno stanje duha se da dokaj enostavno pojasniti. Ni sporno, da ima v slovenski kulturi položaj, ki zahteva pogajanje, zanimiv značaj, saj pogajanja v naši zavesti pogosto pomenijo dokaz, da je nekdo šibkejši (čemu bi se pogajal močnejši?). Izraz barantanje ima v vsakdanjem jeziku izrazito slabšalni prizvok. Še več, predlog, da bi se o čem, npr. o ceni, pogajali, bi marsikdo razumel kot žalitev. Nasploh je v našem dojemanju to nekaj, kar spada bolj na trge Orienta kot v naše okolje.
O razlogih, zakaj tako dojemamo stvari, bi se verjetno dalo na široko razpravljati, a po mojem gre preprosto za del našega dojemanja sveta oziroma naše kulture. Zaradi tega človeka, ki je v kazenskem postopku, tudi nismo (vsaj tako se zdi) odkrito pripravljeni sprejemati v vsej njegovi razsežnosti, ne zgolj kot kvaziobjekt tega postopka. Ali po domače, nismo pripravljeni priznati, da so legitimni še drugi motivi, npr. zmanjšanje stroškov, hitrejši zaključek, čimprejšnji nastop in iztek kazni, ne pa zgolj katarzično kesanje.
Priznanje krivde je bilo kot institut kazenskega prava v sodno prakso res uvedeno na način, ki je pomenil precejšen odstop od siceršnje zasnove kazenskega postopka in je tako dregnil tudi v to, kar spada v našo pravno kulturo. A del te naše pravne kulture so s postopnimi spremembami zakonodaje postali tudi instituti, ki jih prej ni bilo ali pa so imeli manjši pomen. Stik z anglo-ameriško pravno kulturo je res pustil svoj pečat, zlasti z uvedbo elementov adversarnega postopka.
Naj se vrnem k dojemanju sodstva kot značilnosti naše pravne kulture. Ni sporno, da sta se pomen in vloga sodstva v ožjem smislu in pravosodja na splošno v zadnjih dveh desetletjih spreminjala. Del naše (splošne) kulture postaja tudi podoba sodnika kot nosilca sodne veje oblasti, čeprav je recimo za priznanje primerljivosti njegovega plačila in plačil funkcionarjev različnih vej oblasti država potrebovala več kot deset let. Očitno je sicer, da si nove podobe sodnika nihče prav dobro ne predstavlja – tako številnih sprememb ključnih zakonov, ki urejajo njegov položaj (samo Zakon o sodniški službi je bil od leta 1994 spremenjen več kot desetkrat), ali razprav, ki zadevajo to, kar lahko sodnik sploh počne ali pri čemer lahko sodeluje, ni mogoče razumeti drugače. Toda zadnjih nekaj let je fokus na sodniku in od njega se pričakuje »nekaj več«.
Osebno bi se mi zdela smiselna tudi uvedba porotnega sistema, saj bi slovensko družbo prisilila, da bi razbila obstoječi kulturni vzorec, po katerem je za pravno državo odgovorna zgolj država (oziroma njeni funkcionarji). S tem bi dodali manjkajočo razsežnost, to je povezanost ljudi z izvajanjem državne oblasti, hkrati pa sodni veji omogočili, da svojo funkcijo opravlja brez takih ali drugačnih očitkov o pristranskosti ali celo ideološkem predznaku.
Pravna kultura ima tako kot vsak družbeni pojav lastno dinamiko, ki nikoli ni v celoti predvidljiva, a dejstvo je, da je nanjo mogoče vplivati tudi na pozitiven način. Vprašanje je samo, ali smo to voljni storiti …
(1) Marijan Pavčnik: Teorija prava (Prispevek k razumevanju prava), IUS SOFTWARE, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 475.
(2) Prav tam, str. 476.
(3) Prav tam, str. 465.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
