Meni je recimo, včasih zelo neugodno pri obravnavi nekaterih primerov klasičnega dejanja iz tega poglavja - posilstva po 180. čl. KZ. Naloga sodišča je v skladu z načelom materialne resnice po 17. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), da po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva pomembna za izdajo zakonite odločbe. K temu sodi torej ugotavljanje tudi okoliščin, ki so tako ali drugače privedle do samega dejanja in okoliščin po storitvi dejanja, saj lahko to odločilno vpliva na višino izrečene kazni.
Naša zakonodaja sicer ne pozna izraza "posilstva na zmenku" (date rape), a je takšen način izvršitve dokaj pogost. Skratka, gre za primer, kjer se pred dejanjem dva odrasla človeka bodisi istega ali različnih spolov zapleteta v igro takšnega ali drugačnega dvorjenja in se nato pojavi razlika v interpretaciji uspeha takšnega dvorjenja, kar se konča s spolnim občevanjem ali spolnimi dejanji, doseženimi s silo.
V strokovni literaturi je mogoče najti celo vrsto razlag, kaj je temeljni motiv takšnega spolnega občevanja oziroma zakaj pride do razkoraka v interpretaciji dvorjenja; v ZDA recimo je pogosta razlaga, da ne gre za zadovoljevanje spolne sle, temveč zgolj za manifestacijo moči v odnosu do druge osebe, praviloma ženskega spola. Sodeč po izkušnjah iz kazenskih postopkov, ki jih poznam, pa se mi zdi, da gre pogosto za preprosto povedano, nadomestilo ali kompenzacijo za konsenzualno spolnost, ki izhaja iz frustriranosti osebe, ki si zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, interpretira zavrnitev kot lažno.
Po domače povedano, po za storilca "uspešnem" osvajanju, pri katerem mu uspe "doseči" recimo dotikanje npr. prsi ali mednožja druge osebe, ta izjavi, da "dalje" ne bi šla. Ker je storilcu do sedaj šlo "dobro", razume to izjavo kot dano z namenom ,da se ohrani določeno držo, skratka da je dana v namen, da se ve, da ni "lahka". Takšno razumevanje izvira dostikrat iz dobesedno ljudskega izročila, ki ga vsi mladci dobijo v smislu navodil: "Če ženska reče "ne", v bistvu misli "da"". In se potem nadaljuje k cilju - spolnemu občevanju tudi s silo.
Sodniku seveda, pri zasliševanju tako oškodovanke pa tudi storilca nikakor ni lahko. Če so podani jasni znaki nasilja, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja, potem se je seveda na to lažje opreti, a če teh ni ali so zelo neizraziti, je potrebno vsekakor razjasniti ali je bila uporabljena sila ali grožnja z napadom na življenje ali telo.
Tukaj je pogosto na razpolago le zaslišanje obeh in soočenje (ki pa je izredno delikatno že iz prej omenjenih razlogov). Pogosto je tudi, da izpraševanje ne more potekati v sterilnem jeziku in uporabo latinskih imen za dele telesa, temveč je zaradi jasnosti in razumljivosti potrebno uporabiti tudi besede, ki v SSKJ nimajo oznake "knjižni jezik". Tako ni slučaj, da so vse stranke, vključno s sodnikom, rdeče v obraz.
Predstavljajte si, kako je pri srcu sodniku, ki sedi v senatu z dvema gospema v najboljših letih in sprašuje o okoliščinah recimo ljubkovanja med obtoženim in oškodovanko. Sam sem glede teh stvari dokaj sramežljiva duša in mi je na tem mestu težko navesti vprašanja, ki bi služila za ilustracijo, a tako je. Gre namreč za težko kaznivo dejanje in je potrebno zelo resno in natančno delo in se temu ni mogoče ogniti.
Razlika med obravnavo tega dejanja in recimo obravnavo nekega umora ali tatvine je, da v svojem življenju v slednje situacije povečini ne pademo oziroma se jim izognemo, zato se je možno od njih popolnoma distancirati. Medtem ko smo dvorjenje izvajali/doživeli že, menim da vsi, in ker je le-to tesno povezano z našo intimo, je dokaj težko imeti do dogajanja distanciran odnos. Da se razumemo, govorim o dvorjenju, torej tistemu dogajanju, ki je sicer običajen način vedenja pri iskanju spolnih partnerjev in ne dogajanju, ki je inkriminirano, torej o samem aktu posilstva.
Če povzamem, delo sodnika v primeru takšne vrste posilstva, je bolj kot pri ostalih, tudi povezovanje izkušenj lastnega intimnega življenja z delom, ki ga opravlja in je v teh primerih ravno to razlog, ki obravnavo takšnih dejanj napravi posebno težko.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
