A glavna težava ni to – sodelujoči v takšnih razpravah se zaradi tempa in okolja, v katerem ni mogoče razviti misli, pogosto ne znajdejo in zlahka padejo v pasti, ki jih zaradi popolnoma drugih učinkov, diktira voditelj. Če dejstva ali razprava ne potrjujejo vnaprej začrtanega sporočila takšne oddaje – toliko slabše za dejstva in razpravo.
V sodobni dobi pač družba poskuša misliti kompleksne stvari s preprostimi slogani, ki gredo v uho in ki hkrati odpravljajo osebni občutek neadekvatnosti in nemoči. Če se jih zreducira na slogane, si lahko v olajšanje zadev vsak posameznik te ponavlja kot mantro in sprosti notranjo negotovost. Če se pri tem še locira/identificira posameznika, krivca za njegove tegobe – toliko bolje.
Tako sem ondan moral poslušati – šlo je za klasično dilemo o tem, ali naj izklopim televizor, ker me je stvar živcirala, in tem, da moram biti seznanjen s stvarmi, ki se nanašajo na moj poklic - o odgovornosti sodnikov glede pravilnosti njihove odločitve. Pri tem so bili izpostavljeni primeri, kjer so bile po instančni poti na tak ali drugačen način postavljene pod vprašaj odločitve sodišč. Odgovornost za to se je v konceptu oddaje pripisala kar posameznemu sodniku. Na takšno ugotovitev pa dalje navezalo vprašanje, ki je tako popularno – ali bo odgovarjal. Pri tem pa so bili po mojem vedenju predstavljeni večinoma taki primeri, v katerih je o zadevi odločal senat – v večini celo »petorica«, torej dva poklicna sodnika in trije sodniki porotniki. V enem primeru (če me spomin ne vara) je zadeva bila spoznana kot napačna odločitev šele na tretji stopnji, torej je vmes prvostopenjsko odločitev kot pravilno spoznalo tudi višje sodišče, ki spet odloča v senatu treh sodnikov. Če bi dodali še kakšno, bi našli tudi tako, kjer je kasneje razveljavljeno odločitev dodatno potrdil tudi senat Vrhovnega sodišča.
Prva past, ki se izpostavi, ko se v takšnih oddajah vpraša, ali bo sodnik odgovarjal, je v tem, da se neposredno sugerira, da je odločitve pri sojenju sprejemal zgolj predsednik senata. In zanimivo, do sedaj še nikoli nisem slišal, da bi kdo od razpravljajočih najprej opozoril prav na to. A za zadevo je ključno.
Predsednik senata na prvi stopnji seveda ima nekatere pristojnosti, za katere je pri sojenju na prvi stopnji odgovoren izključno on sam. A vsebinske, najbolj odločilne za sojenje, so v pristojnosti senata. Na inštanci je gotovo imel največje breme sodnik poročevalec, ki senata sploh ne vodi, a spet – odločitve, ki so za zadevo bistvene – so v pristojnosti senata.
Razlog za senatno sojenje je prav v tem, ker presumira, da v zadevah, v katerih je vpleten človek, ni mogoče sprejeti enoznačnih odločitev. Kot sem napisal že zadnjič, prav zaradi tega to breme v anglosaksonskem sistemu prevzema porota, katere odločanje je prepuščeno čisto njej lastni notranji dinamiki, ki vnaprej ni popolnoma predvidljiva. Sojenje v zboru (senatu) je tako namenjeno udejanjanju maksime, da »več glav več ve« in zato tudi, težja kot je zadeva, širši je krog tistih, ki sodelujejo pri sprejemu odločitve. Posredno pa, tako kot pri krvniku, ki ima zakrit obraz, veččlanska sestava odraža tudi potrebo po tem, da se odgovornosti ne personalizira v eni osebi, ker bi to predstavljalo breme, ki lahko vpliva na nepristranskost odločitve. Prav zato je glede mnenj, podanih pri sprejemanju sodne odločitve, podana z ustavo določena imuniteta (glej. 134 čl. U RS - Nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču.) In prav zato, ker se lahko tudi več ljudi v skupni odločitvi zmoti ali jo oceni drugače, je predvideno še več kontrol in možnosti, da se na to pogleda z druge perspektive.
Pod takšno premiso na odločitev, sprejeto v senatu, seveda ni več možno kazati s prstom kot na odločitve ene, resda glavne osebe v sodnem postopku. Od tukaj dalje mora razprava torej dobiti čisto drugo konotacijo, ki pa, kot je očitno, presega domet na minute določenega javnega prostora.
Da ne bo pomote – predsednik senata oz. sodnik posameznik seveda odgovarja za svoje strokovne odločitve, še toliko bolj tudi za tiste, ki sodijo v njegovo neposredno odgovornost – od pisanja odločb in obrazložitev odločitev do vodenja postopka v organizacijskem smislu. Med zadeve, ki se ocenjujejo na vsake tri leta, sodi tudi preverjanje pravilnosti odločitev skozi kriterij »sposobnost razreševanja pravnih vprašanj« (glej 29. člen Zakona o sodniški službi) torej tudi to, ali so bile odločitve »njegovega senata« pravilne ali ne. In, to je potrebno očitno poudarjati vsakič, ko se dotaknemo te teme, trajni mandat ne ščiti pred neizpolnjevanjem tako delovnih kot strokovnih dolžnosti (glej 33. člen istega zakona »Če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, mu sodniška funkcija preneha.«)
A če se hočemo resno ukvarjati s tem, kako izboljšati delovanje sodišč, je potrebno vendarle vsaj minimalno poznati izhodišča sojenja in tudi razloge, zakaj se sodi v sestavi senata.
Da težave so, nihče ne zanika. Da so te težave natančno opredeljene, vsaj za kazensko pravo, pa tudi. S temi zadevami so se ukvarjali številni, sam bi najprej gotovo omenil študijo Potek kazenskih postopkov v Sloveniji pod vodstvom dr. Marka Bošnjaka. Povzetki, ki jih študija podaja, so podani v 10-ih izhodiščih, od katerih je mogoče sami točki odločanja – bodisi sodniku posamezniku ali senatu, pripisati zgolj dve ali tri, pa še za te sem prepričan, da bi bile bistveno zmanjšane, če bi se ustrezno poskrbelo za ostalo.
A dokler razprava ob sprenevedanju glede resničnih razlogov poskuša »rešiti« probleme slovenskega sodstva preko pleč sodnikov, resničnih rak ran pravosodja ne bomo odpravili.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
