Kar zadeva pravo in smrt, je dokaj jasno, da tudi smrt brez prava ne more – ali pa pravo ne brez smrti, kakor komu drago. Smrt je, kot suho postavlja teorija prava, pravno dejstvo, torej dejstvo, na katero pravni red veže določene pravne posledice. Pomeni prenehanje človeka kot pravnega subjekta in hkrati trenutek, ko bodisi prenehajo ali začnejo veljati določeni pravni instituti, pravna razmerja oziroma njihovi elementi. Smrt ima tako v pravu precej različne vloge, in to že od nekdaj.
Tudi sodišča imajo kar precej opraviti s smrtjo, pa naj gre za njeno vlogo v civilnem pravu, recimo pri uvedbi dedovanja ali ugotavljanju odškodninske odgovornosti, ali pa takrat, kadar je posledica oziroma element različnih kaznivih dejanj. Tako nikakor ni redko, da se s tem ukvarjajo okrožna sodišča v kazenskih postopkih.
Za pravo so zanimivi mnogi vidiki smrti, od časovne in prostorske umestitve prenehanja življenja do razlogov za njen nastop, odvisno od potreb. V nekaterih primerih pravo celo samo »določi«, da je in kdaj je neka oseba umrla, pa čeprav o tem nima konkretnih medicinskih podatkov. A pri taki »pravni« smrti je, tako kot naj bi bilo pri večini pravnih stvari, vsaj mogoč popravek.
K pisanju o tem me pravzaprav ni spodbudil razmislek o vlogi smrti v pravu, temveč bolj ukvarjanje z vprašanjem smrti same. Iz različnih razlogov sem v zadnjem času prebral več prispevkov o tem, kdaj naj bi sploh nastopila, in naletel na več primerov, ki odpirajo to vprašanje. V moderni družbi z medicinskimi dosežki že zdaj izrazito posegamo v naravni konec človekovega življenja (če temu lahko tako rečemo), še nove možnosti pa se nakazujejo zaradi napredka genske tehnologije.
Tako ne preseneča, da ugotavljanje smrti najpodrobneje določa Pravilnik o medicinskih merilih, načinu in postopku ugotavljanja možganske smrti ter sestavi za ugotavljanje možganske smrti (Ur. list RS, št. 70/01 in 56/15). V njem je možganska smrt opredeljena kot dokončno in nepovratno prenehanje delovanja celotnih možganov (možganskega debla in možganskih hemisfer) pri osebi, ki se ji sicer vzdržujejo druge telesne funkcije. Pravilnik izhaja iz Zakona o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (Ur. list RS, št. 56/15), ki ureja odvzeme in presaditve delov človeškega telesa, v drugem odstavku 10. člena pa določa, da je »smrt darovalca možganska smrt ali smrt po dokončni zaustavitvi srca, potem ko je po medicinskih merilih in na predpisan način ugotovljena z gotovostjo«. Smrt je tukaj potrebna natančnejše definicije, ker se morajo na eni strani ohranjati oziroma vzdrževati telesne funkcije, da bi se opravili postopki odvzema delov telesa, na drugi strani pa se mora to početi pri telesu človeka, ki ni več živ.
Tak pravni koncept smrti, ki zajema tako dokončno zaustavitev srca oziroma krvnega obtoka kot tudi možgansko smrt, je stvar pravnega razvoja, ker je bilo prav zaradi možnosti ohranjanja krvnega obtoka treba dodati še pojem možganske smrti. Pravni »koncept« smrti se je torej prilagodil družbenemu razvoju.
Ta najbolj tipični primer, kako se je spremenilo pravno gledanje na smrt, pa spet prinaša druge težave. Verjetno je največ dilem v zadnjih letih prineslo vprašanje pacientov, ki so bili možgansko mrtvi. Tako so v primeru otroka iz Erlangna možgansko mrtvo mater vzdrževali pri življenju, da bi donosila živ zarodek (žal neuspešno). Paciente ohranjajo v stanju kome, ki včasih omogoča telesno preživetje kljub obsežno in nepovratno okvarjenim možganom. Precejšnje pozornosti je bil recimo deležen tudi primer pacientke Eluane Englaro, ki so jo na podlagi odločitve milanskega sodišča leta 2008 prenehali umetno hraniti, zaradi česar je umrla (ali bolje rečeno, odpovedale so ji tudi druge telesne funkcije). Primer je povzročil precej burno razpravo o sodniški samovolji na tem področju.(*1)
Pri teh razpravah je mogoče zaznati nelagodje, ki izvira iz našega subjektivnega soočanja s smrtjo. Ni prav prijetno, niti na znanstveni ravni, razpravljati o pravnih vidikih našega neizogibnega konca. Toda pravo, zlasti pa zakonodaja, mora k tej problematiki pristopiti bistveno bolj celovito in sistemsko, ker se stvari tudi na tem področju spreminjajo. Prepričan sem, da prave in pravne težave na tem področju šele prihajajo.
»Živi bili, pa videli«, če dodam malo črnega humorja …
(1) Glej na primer zbornik Eluana Englaro – Wachkoma und Behandlungsabbruch, Schriftenreihe Recht der Medizin, Band 31, Manz Verlag, Dunaj 2010.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
