Sam sem praktično v vsakem primeru vezan na to, da se odredi izvedensko mnenje takšne ali drugačne stroke. Celo, da bi začel obravnavo je včasih potrebno določiti izvedenca, ki se ga povpraša recimo o tem, ali je obtoženec sploh sposoben za sojenje.
Določene vrste izvedensko delo okvirno spoznamo na pravni fakulteti, recimo na področju sodne medicine ali pa kriminalistike. Določena področja so spet tesno povezana s siceršnjim poznavanjem različnih panog prava, recimo na področju davkov. Vendar pa sta nekaj vedeti o zadevi ali pa biti strokovnjak za področje dve različni zadevi, kar se danes pogosto pozablja. Na kratko rečeno, mimo ugotovitev, s tem pa tudi mnenj strokovnjakov za posamezno področje, ne moremo. Za to pa imamo izvedence.
Kar se kazenskega sodnika tiče je tako, da mora praviloma sam, bodisi v preiskavi ali pa pred glavno obravnavo napisati odredbo za izvedensko delo, ki vsebuje vprašanja oz. napotek, kaj naj strokovnjak v danem primeru ugotovi. Včasih je problematična že identifikacija pravega izvedenca oz. strokovnjaka. Recimo, v primeru ugotavljanja dejstev povezanih z boleznimi ali poškodbami imate na razpolago celo vrsto sodnih izvedencev medicinske stroke in se morate kar krepko potruditi ali za mnenje povprašati kardiologa ali internista ali recimo abdominalnega kirurga ali specialista travmatologije.
Drugo kar je težavno, je postavljanje pravih vprašanj. Pri določenih zadevah že zakonodajalec napoti na to, kaj je potrebno ugotoviti (npr. 261.čl ZKP), večinoma pa je potrebno do vprašanj šele priti. Pri tem niti predlogi ene ali druge stranke ne pomagajo kaj dosti, saj bo vsaka z vprašanji predvsem poskušala dobiti odgovor, ki bo ustrezal njenim interesom. Tako sam porabim kar dosti časa za pisanje teh odredb, mogoče zaradi tega ker se stalno spominjam tistega nesrečnega odgovora "42" iz "Avtoštoparskega vodnika po galaksiji" ali pa sedaj bolj popularnega odgovora "Seks", ki se po Woody Allenu pojavlja kot odgovor na vsako vprašanje. No, vsaj zadnjega boste prej ali slej dobili, če boste postavili izvedenca psihologije.
Tretja stvar, ki mi je v napoto je to, da sem, kot sem nekje že omenjal, precejšen fan ameriških nadaljevank, zlasti CSI. V filmih, pa tudi v praksi je v anglosaksonskem pravu, zlasti ameriškem pravu, izvedenstvo dejansko prav donosna dejavnost, ki se tudi ustrezno oglašuje in se seveda tudi na sodišču na ustrezno komercialen način predstavi. Se pač mora prepričati porota, ki jo sestavljajo "običajni" ljudje. In potem, kljub vsem izkušnjam, vseeno pričakuješ tudi na lastnih obravnavah malo, recimo temu dinamičnega dogajanja. Navadno pa ni nič od tega.
Izvedenci v najboljšem primeru predstavijo svoj izvid in mnenje, ki so ga sodišču v naprej posredovali pisno, postavi se par vprašanj in to je to. Nobenih powerpoint predstavitev, računalniških animacij, lutk v naravni velikosti, laserjev in podobnih učinkov. Saj nič ne rečem, gre hitreje, ampak včasih bi pa vseeno rad tudi sam videl da bi bilo bolj plastično, še zlasti zaradi tega, ker se morajo o tem prepričati tudi sodniki porotniki in prisotna javnost. Je pa res, da bi v primeru, če bi nam izvedenec predlagal kakšno multimedijsko predstavitev, kmalu imeli tudi težave zaradi pomanjkanja ustrezne opreme na naših sodiščih.
Četrta stvar je terminologija izvedencev. Kot ima svoje posebnosti pravni jezik, ima tudi vsaka stroka svoj lasten jezik in zlasti pri medicincih moraš vložiti dosti truda, da razumeš, kar ti povejo, zlasti če jih zanese pri opisovanju npr. kirurških posegov. Tukaj ne pomaga nič drugega kot zahtevati ustrezen prevod, pa čeprav tvegaš kakšno privzdignjeno obrv. Na srečo je večina teh izvedencev že tako izkušena, da narekuje kakšne dolge stavke, ki so prežeti z raznimi distorzijami,defekti, perforacijami in podobnim, sama na zapisnik. Sicer pa so tudi sicer slovenski izrazi v medicini takšni, da jih v pogovornem jeziku le redko slišimo. No, meni osebno je medicinska terminologija bistveno bližja kot kakšno knjigovodstvo s dobavnicami, prejemnicami, paragonskimi bloki itd.
Od izvedenca si v kazenskem postopku obetamo dosti in, če bi ga lahko uvrstil v neko lestvico uporabnih dokazov, je takoj za materialnimi dokazi in daleč pred navadnimi pričami. Prav zaradi tega je malce nerazumljivo, da podobno kot policisti, ne gradijo več na svoji vlogi v kazenskem postopku. V slednjem je enako pomembna tako strokovnost, kot tudi sposobnost to znanje podati na ustrezen način. Delno je za to gotovo kriva dolžina kazenskega postopka in siceršnja obremenjenost relativno neštevilnih izvedencev, a vseeno. Resda je večina zadev, v katerih nastopajo rutinska a tako kot pri vsaki kazenski zadevi, samo zanje in za tiste, ki to delo opravljamo, nikakor pa ne za obtoženega in javnost, ki sojenje spremlja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
