Na ekranu je Jelko Kacin nekaj mahal z rokami in grozil, da če se bodo kolone JLA premaknile, jih bomo uničili. V sobi je postalo tiho, nekomu od nas je zletelo iz ust: »S čim, j... ti?« Grožnja je bila, vsaj kar je zadevalo nas, čisti blef. Oboroženi smo bili z lahkim orožjem (sam z znamenito »papovko« iz 60. let), še resnega puškomitraljeza nismo premogli. Ročni raketometi, ki so nam jih dostavili in ki bi lahko bili ustrezno orožje zoper tanke, so bili brez ustreznih dodatkov, dva zaboja pa sta bila sploh napolnjena s protiletalskimi raketami, s katerimi nas večina ni znala ravnati. Da skrajšam zgodbo (ki se je, kot vemo, kljub temu končala s streljanjem) – prikazovanje zmožnosti naše obrambe je bilo zavestno in očitno v neskladju z realnostjo, ustvarjalo pa je želene učinke, tako za javnost kot sovražnika. Blef (na splošno in ne samo tistega dne) je deloval, v veliki meri je vplival na sposobnost in pripravljenost JLA, da resneje poseže po arzenalu, ki ji je bil na razpolago, hkrati pa tudi utrjeval samozavest Slovencev. Zadevo smo dojeli tudi sami, in ko smo zaradi novinarjev, ki so neprestano hodili na našo stran čez mejo z Avstrijo (vmes pa čakali na varnem v kafiču v Špilju) in iskali informacije, organizirali ad hoc službo za stike z javnostmi, smo jih tudi sami - recimo temu - ustrezno »informirali«. Sam sem bil zaradi znanja tujega jezika skupaj z Urošem Ribičem (ki je bil tiskovni predstavnik za teritorialno obrambo) zadolžen za tuje novinarje, in prav zanima me, kaj so v raznih zakotjih tega sveta povzemali o naših izjavah. Kaj dosti za Kacinom, vsaj glede pretiravanja, nismo zaostajali.
Zakaj ta »dedkova zgodba iz vojne«? Do takrat sem bil namreč kar prepričan, da je mogoče tistemu, kar nam posredujejo javni mediji, pa tudi osebe, ki imajo v družbi posebno odgovornost, verjeti. Dobro, ko sva s stricem Borutom v osemdesetih letih po Ljubljani iskala novice za neke vrste rumeni tisk, se je zgodilo, da je imela kakšna najina zgodba okrasek, ki ni čisto ustrezal dejanskemu stanju, vendar pa je bila v grobem resnična. Ampak pri novicah o prijateljicah noči, pop glasbenikih ali drugih osebkih iz estrade vendarle ni pričakovati hujših posledic. Največ kakšno psovko, ko si se videl naslednjič, a to je bilo (takrat) večinoma vse. Tole iz vojne pa je bilo seveda popolnoma druga zgodba - prav lahko bi zaradi tega umrli ljudje.
Pred kratkim je bil razkrit novinar Spiegla Claas Relotius, ki je svoje novice začinil s kakšnimi dodatki, ki so povečali privlačnost zgodb, nekatere pa si je celo v celoti izmislil. Zaradi politično spornih tem so bile med njimi tudi take, da bi lahko imele hujše posledice. Pomembno je upoštevati, da njegovih prevar več let niso opazili in da je bil celo deležen visokih novinarskih priznanj.
Ob tej aferi si nisem mogel kaj, da ne bi pomisli, koliko takšnih Relotiusov se še potika naokoli. Ali pa - koliko podobnih si poskuša slavo kakšnega Boba Woodwarda ali Seymourja Hersha pridobiti s podobnim prirejanjem realnosti? Problemi na tem področju so namreč številni in večplastni. V delu kritične javnosti se je v zadnjem času že vzpostavilo precejšnje nezaupanje do novinarskega dela na več področjih. Na Zahodu to še zlasti velja glede pogledov na spopade na Bližnjem vzhodu, vojnega hujskaštva na splošno, pa tudi nekaterih politik, ki razdeljuje ljudi na notranjepolitičnem področju – zlasti na področju migracij.
Ideja Chomskega o načrtnem ustvarjanju družbenega konsenza prek medijev se vedno znova kaže kot precej prepričljiva, vsaj ko ugotavljamo zadeve post facto. Če samo pomislimo na dve zadevi, ki sta zdaj že popolnoma dokazani – medijski fiasko s pričanjem dekleta po imenu Nayirah, ki je pred ameriškim kongresom pričala o tem, kako iraški vojaki jemljejo dojenčke iz inkubatorjev in jih pobijajo, ter nastop Colina Powlla pred OZN z epruvetko, v kateri naj bi bil antraks, kakršnega naj bi proizvajal Sadam Husein. Obe »pričanji«, ki so jih pripravile obveščevalne službe, še bolj pa nekritično povzemanje teh pričevanj v medijih so, v kombinaciji z drugimi potezami, ustvarili dovolj veliko javnomnenjsko podporo, da je bilo mogoče začeti vojno, ki se je končala s stotisoči mrtvih ljudi.
Vsakdo, ki pozna te zgodbe, zato vedno težje sprejema novice s kriznih območjih kot resnične. Od prakse druge iraške vojne dalje, ko se je ustvarila posebna vrsta bojnoformacijskih novinarjev (angl. embedded journalist), ki so spremljali posamezne enote zavezništva, je skepsa še toliko večja. Zavestno se je ustvarila intimna vez med novinarji in vojaki, ki je seveda nujno vodila do neobjektivnosti. Zdaj mi je že ušlo iz spomina, a nekoč sem prebral izpoved enega izmed njih, ki je odkrito priznal, da ni poročal o tem, kako se »fantje« iz njegove enote neupravičeno pobili nekaj civilistov, ker so se mu pač smilili. S fanti se je pač nekaj tednov družil, z njimi spal, jedel in delil stisko. Tistim, ki smo malce povohali vojno, je zelo jasno, da marsikaj na bojiščih, tudi pri najbolj »civiliziranih« vojakih, ne poteka v skladu s vojnim pravom – ki je samo po sebi dokaj nenavadna reč. Vsaj v pravnem smislu. A to je že druga zgodba.
Danes je tudi že v kritični javnosti sprejeto dejstvo, da so mediji (praviloma javni) zlasti na področju mednarodnih odnosov zavedno ali nezavedno vključeni v uradno zgodbo in tako del državnega interesa. Ta se seveda ne oblikuje samo v legitimnih, za to oblikovanih institucijah demokratične državne ureditve. Pri vprašanjih vojne in miru mnenje spontane javnosti tako ali tako ne šteje kaj dosti - tu se pleše tako, kot dirigirajo drugi. Zgodbice, ki uradno zgodbo pozitivno začinijo, je mogoče dobro prodati. Tako se lahko na primer ponudi kakšna simpatična zgodbica ali reportaža o naših pogumnih vojakih (ki to nedvomno so), ki branijo našo malo deželico nekje v Afganistanu, ne da bi se kdo zares vprašal, kakšen smisel to sploh ima. Da tragikomedij na meji z Rusijo raje niti ne omenim.
Zanima me, koliko zgodbic, ki skušajo tovrstna udejanjanja razumsko upravičiti, je zraslo v kakem ohlajenem kafiču v Ankari ali Istanbulu namesto kje v prašnem zakotju province Alep v Siriji. Lahko izberete tudi kakšne bližnje kombinacije lokacij – recimo Varšavo in Doneški bazen ali, da me kdo ne obsodi proruskih nazorov, Moskvo in Doneški bazen. In še nekaj me zanima: ali se za trenutek pri kom od akterjev vseeno oglasi vest, ko nahujskana javnost zahteva ali vsaj dovoljuje bombardiranje neke države in potencialne smrtne žrtve?
Da bi kdo od teh sedel na zatožno klop v kakšnem bodočem Nürnbergu, ni verjetno, a vendarle – ali smo res domislili vse življenjske primere, ki bi lahko bili podlaga za kazenski pregon za kaznivo dejanje po 105. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), zlasti njegovem četrtem odstavku »Kdor poziva ali ščuva k neposredni storitvi kaznivih dejanj iz 100. do 103. člena [genocid, vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, agresija, op. a], se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let«?
Pero je namreč lahko orožje, vendar je odgovornost za njegovo uporabo v rokah tistega, ki ga drži. Tisto o laži in njenih nogah pa tudi poznate ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
