Na žalost je tako, da vse skupaj spremlja prav mazohistično, skorajda histerično razpravljanje, ki me spet spomni na, ne vem kje videno, risanko, ki prikazuje manijaka, ki si žaga vejo, na kateri sedi in se zraven noro krohota.
Pri tem je težko ostati pozitivec in gledati naprej z upanjem. Človeška družba je pač take vrste, da si vso zlo prizadeva predvsem sama in se iz njega sama tudi izvleče. Že mogoče, da je, kot je to rekel pred kratkim nadškof Uran, vse to del Božjega načrta, a takšno spoznanje v tem trenutku kaj malo pomaga ljudem, ki so za novoletno voščilnico dobili obvestilo, da niso več zaposleni. Prav zadnje je sedaj tako pogosto, da se človek resnično vpraša, če nekdo ni z velikim upanjem čakal na izgovor, da lahko odpusti delavce, dokončno spravi podjetje v stečaj in podobno. Še vlada, od katere si je mnogo ljudi obetalo rešitve, sedaj v imenu krize napove odpuščanja državnih uradnikov.
Vse to mi kaže, da se je začel proces, ki bo, in v tem mnenju nikakor nisem osamljen, dodobra spremenil ne samo naše, temveč tudi svetovne razmere. Sedaj torej glavno vprašanje ni, kaj zdaj, ampak bolj, kaj potem? In o tem, tako sem prepričan, resnično nihče nima pojma.
Od osemdesetih, ko je Bora Đorđevič v svojem štiklcu povedal, da "/za ideale ginu budale/" in je Zabranjeno pušenje sporočalo "/Danas svako zna, da je glava samo jedna, danas svako zna pred kim pasti na koljena/" nekih jasnih idej nimamo. Marksizem je pogrnil na celi črti, nekdaj komunistično determinirani Vzhod pa je sedaj pridružen Zahodu v spoznanju, da je tudi kapitalizem s potrošništvom kot glavno ideologijo popolnoma nehuman in nekontrolabilen način življenja.
Na žalost lahko ugotovimo tudi, da je koncept socialne države, ki omogoča pokojnine, zdravstveno zavarovanje in podobne ukrepe in storitve za dobrobit vseh, postal zgolj tragična farsa, zreducirana na drakonske ukrepe pri preprečevanju človekovih razvad (alkohol, cigaret in podobno), medtem, ko tiste segmente, ki naj bi jih nudil kot osnovne izvaja tako, da človeka pritisne nekam. Oprostite, ampak kako naj rečem drugače, ko gledam upokojence s 300 EUR pokojnine, čakalne liste domov za ostarele in nenehne poudarke, da je potrebno pokojninski sistem reformirati - beri prevaliti na pleča posameznika. O zdravstvu pa itak ni potrebno zgubljati besed.
Enako se pravzaprav dogaja tudi s pravno državo. V 20. stoletju, vsaj tako smo mislili, kodificiran in z mednarodnimi akti postavljen katalog človekovih pravic, osnovne zasnove sodnih in drugih pravnih postopkov, naj bi dokončno odpravile vse tiste stranpoti človeštva, ki temeljijo na neenakosti in oblastniški samovolji. In kje smo sedaj? Opravičevanje zmanjševanja učinka zavarovanih človekovih pravic z borbami proti teroristom, organiziranemu kriminalu, zloraba (drugače tega ne znam označiti) pravnih postopkov za taisto krčenje nekaterih fundamentalnih pravic (ja, džamija v Ljubljani, seveda), "pospeševanje" sodnih postopkov predvsem z zmanjševanjem "kvarnih" vplivov na izvajanje državne oblasti (odvetniška tarifa), negotovost pravnega reda zaradi nenehnih in nepremišljenih sprememb zakonodaje in podobno. Tako tudi najbolj optimističnim ne preostane drugega kot sklep, da gre tudi ta koncept počasi v franže.
Po pravilih dialektike (za tiste, ki še vedo, kaj je to) seveda prehajam počasi na posamično. Ob koncu leta visi nad glavo naša norma, ocena dela, sodniške plače in kar je še teh nespodobnosti v pravosodju. Tudi na tem področju se določene vrste pesimizmu ne da izogniti. Kolikokrat se mora človek pri sojenju spopadati s svojo vestjo in se boriti s tem, da ne bi to vplivalo na kvaliteto sodniškega dela. Nikakršna skrivnost ni, da se kazenski sodniki trenutno spopadamo z zakonskimi novotami, ob tem pa še poskušamo doseči tisto, kar pričakujejo od nas. O vsem, kar nas pri tem spotika, zaradi odprtih postopkov, niti ne smem govoriti, a verjemite mi, da veliko tega niti ne želite vedeti.
A pustimo zdaj to... Bo torej leto 2009 annus horribilis ali annus mirabilis? Za vse, za Slovence, pa tudi za slovenske sodnike? Še sanja se mi ne ... Ampak veste kaj, Romi se baje, ko je slabo vreme smejijo in veselijo, ker vedo, da za njim pride sonce. Mislim, da je čas, da se tudi sami navzamemo tega duha. Torej, vsem dosti smeha in veselja v letu 2009!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
