Na tem mestu je bilo vedno, odkar prebivam v tej hiši, pripravljenih nekaj knjig, a tokrat je njihova količina nekako grozeče velika. In dopust, ki je tik za vogalom, tako se bojim, kupa ne bo nič kaj zmanjšal. Pa čeprav so »v igri« zelo zanimiva dela, med drugim, kar je svojevrsten paradoks, monumentalni Opomnik za vodenje kazenskih postopkov Janka Marinka, več kot 500 strani dolgo strokovno delo, ki ga je izdalo Vrhovno sodišče. Prav tega, ki mi je prišel že večkrat prav na – recimo temu – leksikonski način (ko knjige pač ne prebereš poglobljeno, temveč poiščeš v njej tiste dele, ki ti v nekem danem momentu koristijo), bi rad že nekaj časa v miru preštudiral. Edini, malce banalen izgovor je, da navedeno delo v natisnjeni obliki (iz datoteke pdf) v formatu A4 ne ustreza mojim bralnim navadam, ki zajemajo precej prenašanja knjige naokoli. Da ni nič lepšega, kot med pavzo ob kavi prebirati kakšno knjigo, verjetno ni treba posebej razlagati. Glede na njen potencial bo greh, če navedeno delo ne bo izšlo v kakšni bolj operativni fizični obliki. Takšni, vezani, s trdimi platnicami, ki jo danes srečamo redko.
Malo sem, tako se bojim, zašel ... Glavni razlog, da kup raste, je pač dejstvo, da je za poglobljeno branje vedno manj časa – v tempu današnjega časa je, če izvzamemo seveda prebiranje sodnih spisov, bolj luksuz kot ne. Nekoliko je dandanes mogoče nadoknaditi s poslušanjem zvočnih knjig. Zaradi te možnosti in s tem povezanimi slušalkami v ušesu verjetno dostikrat delujem kot kakšen ostareli navdušenec nad rockovsko glasbo, vsaj če sodim po pogledih, ki sem jih včasih deležen v okolici naše ustanove. A moram priznati, da izmed dveh zahtevnejših del eno praviloma poslušam. Pot v službo mi pač vzame kakšni dve uri na dan. Čisto strokovna dela v tej obliki so seveda redka, čeprav po ne vem kakšni logiki obstajata tudi zvočna posnetka slovenskega Kazenskega zakonika in Zakona o kazenskem postopku. A celo zame je poslušanje zakonskih besedil v zvočni (avdio) obliki prevelik mazohizem – sem poskusil, vendar me je dremavica začela prijemati nekje pri 19. členu ZKP. Mogoče za kakšno učenje v alfastanju ali spanju oz. kar je teh newagevskih pogruntavščin. Da pa obstaja tudi ta možnost, je vendarle dobro.
No, pa sem spet zdrsnil s tira ... Časa, ki ga bi moral imeti na voljo za takšne zadeve, je vse manj, ne morem oceniti, zakaj. Najprej sem mislil, da je to pač posledica dodeljene EMŠO, a mi tudi veliko mlajši govorijo, da dnevi, tedni, meseci vedno hitreje brzijo mimo nas. In dosti se nas strinja, da tistega pravega prostega časa sploh ni več čutiti. Sploh za kakšno resnejše poglabljanje v zadeve. Kot pravi John Perry, avtor luštkane knjige The Art of Procrastination: A Guide to Effective Dawdling, Lollygagging and Postponing (ki sem jo, mimogrede povedano, zgolj površno preletel), se je dandanes stvari mogoče lotiti takole:
Če želite vedeti, kaj je sreča, morate povprašati filozofe in psihologe. Začnite na primer s članki z Wikipedije na temo »Filozofija sreče« ali »Raziskave o sreči«. Nato si poglejte vire (iz katerih so črpali, op. p.) in potem preberite še dela filozofov in psihologov samih. A preden boste prišli do konca, boste – srečni ali ne – verjetno že zdavnaj mrtvi.
Pomanjkanje časa, možnosti ali obojega ni brez posledic. Tukaj seveda govorim z moje in verjetno perspektive še marsikaterega prvostopenjskega sodnika (o drugih pač ne morem govoriti iz lastnih izkušenj). Danes o tem skorajda ni oportuno govoriti, ker slovenska javna debata nima razumevanja za karkoli, kar presega obrazec ora et labora ali – kot se je reklo v rajnki državi – ćuti i trpi. Še enostavneje povedano – če delaš v pisarni in si na toplem ter za delo uporabljaš glavo, beri: svoje intelektualne sposobnosti in rezultate izobrazbe, nimaš pravice jamrati. Od tukaj dalje sploh ne želim razpletati misli, ker dvigne preveč kisline v želodcu. Recimo o tem, ali je primerno, da se o kolegi, ki si je drznil pojasniti, da zaradi izgorelosti sprejema ustrezne ukrepe, razlaga ubi et orbi. Pa čeprav medicinci zaupno povedo, da to pri nas nikakor ni redek pojav, in čeprav na predavanjih dr. Fikfakove lahko obkrožimo skorajda vse dejavnike, ki lahko privedejo do tega.
In sem spet zašel ... Richard Posner je v svojem delu How judges think (Kako sodniki razmišljajo) navedel, da se za prehod med sodnike ameriški pravniki odločajo tudi zaradi »obilice prostega časa«, seveda v primerjavi s siceršnjim pravniškim delom. Naša, slovenska ureditev je dolgo posledice preprečevala z relativno velikim številom dni dopusta, ki omogočajo ustrezen počitek. A to dandanes pri sodnikih ne pomeni kaj dosti – dopusta se na prvi stopnji skorajda ne more izkoristiti ali vsaj s precejšnjim tveganjem. Nikakor ni redko, da se dnevi izkoristijo za to, da v miru pišeš sodbo. Tudi po naravi dela, ki vedno znova prinaša nove zadeve, ki so v različnih fazah, z zahtevami in roki, je mentalni odklop velikokrat nemogoč. Ne čudi, da ponekod tudi za sodnike uporabljajo možnost »sobotnega leta« – daljše odsotnosti, ki se zapolni z raziskovalnim delom ali študijsko dejavnostjo. Študije o tem nikakor niso nove (npr. Judicial Sabbaticals) in to vprašanje je še vedno aktualno tudi drugod. A verjetno bi v našem družbenem razumevanju samo glasno razmišljanje o takšnih možnostih povzročilo burne odzive. In tako se lahko dalje delamo, da je vse v najlepšem redu, in trimčkamo ...
A sem na stranski cesti …
Nič ne pomaga, če si poln zakonskih določb in celo sodne prakse – še vedno si, kot to opozarja že Kant, zgolj lepa lesena maska iz Fedrove basni, če ne moreš in ne zmoreš prebrati še česa, kar te opozarja na »globoko vprašljivost pravnega poklica«, če parafraziram Radbrucha. Ali če uporabim citat Bernda Rüthersa, na katerega sem naletel v zanimivem učbeniku pravne filozofije Univerze Johannesa Kepplerja iz Linza:
Pravniki brez zavestno izbranega pravnoteoretičnega stališča so družbeno in politično tveganje. Delo opravljajo brez zavedanja o razsežnosti svojega delovanja, kot da letijo na slepo. To pa, kot nas uči zgodovina, zlahka pripelje do grozljivih posledic. Pravniki postanejo nezavedno ali voljno orodje vsakokratnih oblastnikov.
Če se vrnem na začetek: v kratkem bo dopust in omenjena klaftra knjig bo šla pač na morje, z upanjem, da bo ob prihodu nazaj zmanjšana za kakšno ped. Jaz pa ves spočit in poln delovne vneme ...
Japajade ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
