Hkrati pa je dejstvo, da je celotna forma mentis slovenske družbe taka, da je v vsakem spisu sodba tako ali tako že napisana. Glavna obravnava in nadaljnji postopki se pogosto razumejo kot maturantski ples, s katerim končamo šolska leta, vendar s tem, kar smo se v šoli naučili, nima nobene povezave. Odtod presenečenja ob oprostilnih sodbah ali razveljavitvah sodb v instančnih postopkih.
Kazenski postopek, na katerega se še vedno vztrajno gleda skozi prizmo njegovega inkvizicijskega koncepta, v načelu namreč pri izidu ne dopušča presenečenj. Od začetka zbiranja obvestil o kaznivem dejanju in njegovem storilcu prek preiskave in glavne obravnave se ob aktivni vlogi sodišča po tem idealu oblikuje prepoznavno dejansko stanje in udejanja v pravnih virih skrito pravno pravilo, vrhunec dogajanja pa je ugotovitev sodišča, da je prišlo do točke, pri kateri si zgornja in spodnja premisa pravnega silogizma ustrezata. Sodba je tako zgolj logični in nujni sklep vsega, kar se je oblikovalo v tem postopku.
Takšno gledanje temelji predvsem na razumevanju, da je delovanje vseh akterjev usmerjeno k temu cilju, njihovi nameni pa so jasni in podvrženi svetosti tega (pravnega) dogajanja. Dejstva, ki se v poteku postopka prepoznajo, so objektivna, njihovo zaznavo pa je mogoče ustrezno artikulirati in posredovati zunanjim opazovalcem.
Zdi se mi, da v naši družbi ne zmoremo priznati temeljnih problemov, ki spremljajo prepoznavanje »resničnosti« nekega družbenega dogajanja. Mogoče zaradi tega, ker še vedno obstaja izrazito nesorazmerje med poglavitnimi akterji kazenskega postopka glede oblikovanja relevantnega dejanskega stanja, če mu lahko tako rečemo. Po domače povedano, osrednji del aktivnosti zajema delovanje policije in tožilstva v predkazenskem postopku in preiskavi, medtem ko se nasprotna stran (aktivna obramba z zagovornikom) največkrat vključi šele takrat, ko so stvari že tako izoblikovane, da so mogoče zgolj korekture.
V knjigi Rekonstrukcija realnosti v sodni dvorani: Pravičnost in sodba v ameriški pravni kulturi (Reconstructing Reality in the Courtroom: Justice and Judgement in American Culture) avtorja Bennett in Feldmanova opozarjata, da je pri strukturi zgodbe, ki se nam kaže v sodni dvorani, pomembno dejstvo, da je pravzaprav vsako dejavnost mogoče videti kot problematično ali kot neproblematično. Skoraj vsako dejanje je mogoče povezovati z različnimi vzroki, učinki in pomeni. Tako lahko dejanje osebe, ki je prenašala prepovedano drogo, razumemo kot dejanje zločinca, ki izvršuje kaznivo dejanje, ali kot dejanje nedolžnega bedaka, ki je nasedel zvitemu razpečevalcu mamil in odnesel paket z neznano vsebino na določen kraj, če navedem samo enega od primerov, ki jih avtorja navajata. Oblikovanje zgodbe, ki se ponuja sodišču, je torej izrazito kompleksno in večplastno dogajanje, ki mu moramo že na začetku dati možnost, da se pred nami razkrije in pokaže tudi v alternativnih izpeljavah. Sodišče je pri prenašanju dogajanja, ki je predmet postopka, v sodno dvorano izredno omejeno in hočeš nočeš prepuščeno temu, kar mu o dogajanju pripovedujejo drugi. A to vemo že od nekdaj: sodišče zahteva dejstva, da bi odločilo, kaj je po pravu – da mihi facta, dabo tibi ius.
Šele v zadnjih desetletjih, ko nastaja jasnejša judikatura o oblikovanju dejanskega stanja, se vzpostavlja tudi podlaga za aktivnejšo vlogo na strani obrambe (glej na primer sodbo Ustavnega sodišča RS Up-234/13-13 z dne 27. 11. 2014). Poleg elementov postopka, ki te možnosti vse bolj povečujejo, se v zadnjem času kaže tudi večja aktivnost pri iskanju odgovorov o dejstvih, ki naj se v postopku prikažejo v takšni ali drugačni luči. Spremembe na področju ugotavljanja dejstev v kazenskem postopku pa zaradi svojih učinkov zahtevajo tudi družbeni odziv.
Tukaj imamo, iskreno povedano, dve možnosti. Ena izmed možnosti je, da bomo aktivnost tožilstva in zagovornikov pri tem označevali za pozitivno in ponujanje alternativnih dejanskih stanov razumeli kot konstruktivno delovanje. Druga možnost pa je, da bomo zdaj negativnemu gledanju na obrambo (ki je po prepričanju mnogih namenjena samo temu, da krivega zločinca izvleče iz godlje kazenskega postopka) dodali še gledanje, da tudi tožilstvo in policija nista čista v svojih namenih.
Sam bi raje verjel v prvo možnost.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
