Ta trditev je seveda trdno povezana z okoljem v katerem junaki teh literarnih del živijo – to je okolje, ki je tesno povezano s slovenskimi narodnimi značilnostmi in kulturo. In te, če jih gledaš z očmi nekoga, ki s tem ne bi bil opredeljen (ali obremenjen), morajo biti (tudi) komične. Takšna zgodba je tudi tista, ki se je (trenutno) zaključila s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice o t.i. „izbrisanih“.
Tragikomično je recimo, da glede pravic posameznikov in manjšin tako radi pademo v past čustev in neracionalnosti, ki nam zamegli pogled in nam prepreči racionalno refleksijo. Javni diskurz se nato sprevrže v takšno kakofonijo, da dobesedno ne najdemo poti nazaj, nato pa plačamo visoko ceno. To me vedno spominja na nek film o živalih, ki je prikazoval, kako nekje (to mi je ušlo iz spomina) lovijo opice. V luknjo v drevesu dajo ustrezno vabo, opica seže z roko v luknjo in zagrabi, nato pa zaradi stisnjene pesti ne more izvleči roke iz drevesa. Na tak način se ujame in se njena zgodba tragično konča.
Mogoče se komu zdi takšna primerjava neprimerna, celo groba in žaljiva, mogoče se bo celo kdo spraševal o moji narodni pripadnosti ali politični usmeritvi, a poglejmo dejstva – o zadevi je Ustavno sodišče Republike Slovenije (najmanj) dvakrat zelo določno odločilo, kaj je za storiti in opozorilo, da gre za nekaj, kar je potrebno odpraviti in to prvič še v devetdesetih. Tudi Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) je bil deležen ustavnosodne presoje, opozoril o položaju t.i. »izbrisanih« je bilo več kot preveč itd. itd. Pa je moralo preteči skorajda desetletje od zadnje bistvene odločbe Ustavnega sodišča, da so se začele zadeve urejati. Malo ljudem je tudi znano, da je bilo reševanje te problematike tudi s strani državne uprave zelo zahtevno in seveda ustrezno drago (o tem lahko pričam neposredno, saj sem tudi sam delal na izdajanju odločb po zgoraj omenjenem ZUSDDD). Skratka, porabilo se je absolutno preveč denarja in časa, za nekaj, o čemer smo imeli jasno odločbo Ustavnega sodišča. A javni diskurz se je vedno znova vračal na »izdajalce«, »izkoriščevalce«, »preračunljivce«, leve in desne itd. in tako naprej, do te mere, da nihče ni bil pripravljen stopiti korak nazaj in stvari urediti.
V svoji pravniški karieri sem precejkrat v bodisi poklicnih ali zasebnih stikih s temi ali onimi ljudmi moral dopovedovati, da določenih stvari ni mogoče pravno urediti na način, kot bi si moji sogovorniki želeli ali pa vsaj, da se sicer zadeve lahko postavijo tudi na tak način, a so riziki, ki izvirajo iz takšnega, sicer pravno dopustnega načina, preveliki, da bi bila pravna ureditev ustrezna. Precejkrat se je pokazalo, da so bili moji sogovorniki bodisi zelo nezadovoljni z mojim nasvetom, bodisi so iskali nekoga, ki jim je bil pripravljen ustreči ali pa zadev sploh niso uredili (kar je bilo najbolj pogosto in verjetno najbolj značilno za našo fatalistično mentaliteto).
Praviloma je njihovo nezadovoljstvo izviralo iz razumevanja prava kot nečesa, kar omogoča, da nekoga drugega, oprostite izrazu „nategneš“ ali pa, da pravo nujno sledi njihovi intimno dojeti „pravični rešitvi“ in je samo stvar pravega (pravnega) strokovnjaka, da bo slednjo tudi našel. Zaman je bilo vse opozarjanje, glede tega jih praviloma nisi mogel premakniti.
Na žalost je takšno gledanje bilo v preteklosti, očitno tudi v sedanjosti in žal, verjamem tudi v prihodnosti, nekako inherentno temu našemu narodu, celo na ravni, kjer so tako resursi pravnega znanja, kot tudi domnevana racionalnost, zlasti v smislu zavedanja posledic, takšni, da do tega ne bi smelo prihajati.
Nobena skrivnost ni več, da se sprejemajo splošni akti na državni ravni pogosto v nasprotju z mnenji, ki ga pripravijo razne pravne službe ali pa vsaj s pomanjkljivostmi, na katere slednje tudi opozorijo in hkrati tudi opozorijo na posledice. Še več, samo zakonodajno telo poskuša pogosto prevaliti oceno na Ustavno sodišče, kadar naleti na neko ureditev, za katero si ni čisto na jasnem in to se pogosto čisto prostodušno prizna in razglasi.
Da pa je stvar še bolj tragikomična, potem ko se prevali do konca zmečkano zadevo na Ustavno sodišče in to seveda presodi tako, kot se je pogosto vedelo že vnaprej, se celo ne želi popraviti tistega, za kar se je vedelo že mnogo prej. Pogosto z ocenami takšne ali drugačne politične opredeljenosti Ustavnega sodišča. In se čaka... da se bodo stvari tako ali drugače uredile.
Zdaj, ko smo zaradi članstva v Evropski Uniji dobili malce samozavesti se mi zdi, da je samo še vprašanje časa, kdaj bomo začeli postavljati pod vprašaj celo odločitve sodišč na mednarodni ravni, kamor sodi tudi Evropsko sodišče za človekove pravice... recimo v smislu, da je „tale Zupančič“ že malo sumljiv glede svoje politične barve, ali pa zacepetali z nožicami in rekli, da ne bomo plačali, ker nimamo ... evo, nimamo. Pa naj se vsi razpočijo ...
Pravno urejanje razmerij je pogosto vezano na neprijetna čustva in nas zato pogosto zavede misel, da se ga da enačiti z intimnim, tudi moralnim dojemanjem. A v bistvu naj bi bilo tisto, ki odmisli takšne reakcije in se osredotoča na naše zunanje spoznavno vedenje in ravnanje. Recimo, ženo, ki nas je prevarala, lahko sovražimo, kolikor nas je volja in jo obsojamo na intimni ravni, a ko je potrebno razdeliti premoženje, se to deli po drugih pravilih, bodisi dogovorjenih ali zakonskih. Tudi kakšna pogodba, sklenjena v času, ki je bil drugačen, nam mogoče ni več pogodu, a njene določbe moramo spoštovati in izpolniti obveznosti in tako naprej in tako naprej ...
Če se vrnem na konkretni primer o »izbrisanih« - za nekoga od zunaj bi ta slovenska tragedija nedvomno imela močan komičen element. Ker celoten teater ne bi bil potreben, če bi (najkasneje) ob prvem opozorilu Ustavnega sodišča, zadeve vrnili v prvotno stanje. In to, če mene vprašate, je tragikomično.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
