Saj ne gre za to, da bi na novo odkrival smodnik, te prednosti so danes že tako razdelane, da je ponavljanje kar nepotrebno. Zdi pa se mi, kljub relativno kratkotrajni karieri v pravosodju, da je dostop do baz podatkov, kot jo nudi recimo tale ustanova za katero pišem kolumne, zelo spremenila tudi način dela na sodišču in na določen način vplivala na same sodne postopke.
Sedaj se mi je že nekajkrat zgodilo, da so stranke v podkrepitev dokaznega predloga ali v okviru postopka v spis vložile natisnjene strani nekega »zadetka« sodne prakse, ki govori v prid njihovemu zatrjevanju. Pravzaprav je to v kompleksnih zadevah, ki sem jih imel čas voditi, bilo bolj pravilo kot izjema.
Sam ocenjujem, da je to zelo dobro, saj je v prostor argumentiranja, ki je pravzaprav bistvo vsakega sodnega postopka tako bolj poudarjeno stopila sodna praksa, pa tudi teorija oz. kombinacija obeh.
Na pomembnost uporabe sodne prakse in pogledov pravne teorije opozarjajo pravni teoretiki že dolgo in v državah s precendenčnim sistemom je to pravzaprav srž samega dogajanja na sodišču. Pri nas sicer precendensov (vsaj v smislu formalnega pravnega vira) ne »priznavamo« a dejstvo je, da določene sodne odločitve najvišjih sodišče, prav zaradi njihove dostopnosti preko informacijskih sistemov pomembno vplivajo na sodno odločanje.
Nemški pravni teoretik Alexy je zato (veljavno tudi za kontinentalni pravni sistem) postavil dve argumentacijski pravili, in sicer
- Če lahko navedemo precendens za ali proti določeni odločitvi, ga je potrebno navesti.
- Kdor želi od precendensa odstopati, mora nositi breme argumentacije.(1)
Čeprav opozarja, da je potrebno biti previden pri precendenčnih odločitvah, pa vendarle mimo argumentacije, ki je bila uporabljena v posameznem sodnem primeru, zlasti recimo v odločitvi Vrhovnega ali Ustavnega sodišča noben sodnik ne bo mogel iti »kar tako«.
Pri tem je seveda pomembno tudi, koliko pravna teorija zajame spoznanja sodne prakse in jih vključi v, recimo temu pravnodogmatične trditve. Samo praksa je namreč tista, ki pokrije še tako nepredvidene situacije in ponudi rešitev zanje v okviru veljavne odločitve.
Nenazadnje je potem, če je zakonodajalec vsaj srednje razumen (okoli česa se tudi lahko prepiramo), možno te rešitve vključiti v zakonska določila, ki so še vedno alfa in omega našega pravnega sistema. Pa se sam, čeprav sem sodeloval tudi v postopkih priprave zakonov, ne spominjam, da bi tam kdo tekal naokoli z prej navedenimi printi sodnih odločitev iz podatkovne baze. Se je bolj stremelo k temu, da bi se sodno prakso zaobšlo, kot pa jo integriralo v rešitve – na žalost.
Če se vrnem na prej navedene primere, ko mi stranke »podturijo« v spis navedene primere sodnih odločitev – sam si želim samo to, da bi imel več časa in hitrejši dostop do baze, da preverim tudi odločitve, ki so nasprotne predstavljeni. Ekran, ki ga imam mi namreč kaže zapisnik in zapisničarki nočem kvariti njenega dela. Mogoče kakšen dlančnik z dostopom ali kaj takega. Danes mogoče utopija, nekoč pa, kdo bi vedel.
Vsekakor je tako, da se je stari pregovor o razliki med zdravnikom in pravnikom, verjetno že spremenil. Tisti namreč o tem da se naj bojimo zdravnika s knjigo v roki in pravnika brez knjige. Po mojem za pravnika sedaj bolj velja, da se ga naj bojimo, če nima računalnika z »dostopom«.
(1) Alexy, Robert, Theorie der juristischen Argumentation, Die Theorie des rationalen Diskurses als Theorie der juristischen Begründung, 3. Auflage, Surkamp, Frankfurt am Main 1996, str. 339, glej tudi Pavčnik, Marijan, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 2. pregledana in dopolnjena izdaja, Cankarjeva založba, Zbirka Pravna obzorja; 8 , Ljubljana 2001.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
