Na ravni splošne javnosti je očitno, da gre za produkt obveščanja medijev, ki, kar je tudi njihova dolžnost, izpostavljajo tiste primere, ki so zanimivi na tak ali drugačen način. Kot je v navadi, je seveda tisto, kar je slabo, vredno večje pozornosti, in si zaradi tega drugačnega rezultata niti ni obetati.
Na ravni posamičnih primerov je zaupanje v sodnike, vsaj za kazensko področje lahko to mirno zatrdim, očitno bistveno večje. Odkar je bila uvedena s spremembo ZKP možnost, da se obtoženi v okrožni pristojnosti odloči, ali mu bo sodil sodnik posameznik ali senat, v katerem so tudi laični porotniki, ki v našem sistemu namreč predstavljajo kontrolo laične javnosti, sem senatu predsedoval, takole počez rečeno, v mogoče treh odstotkih zadev. In da ne bo pomote, tudi v zadevah, ki se niso končale s priznanjem krivde na prednaroku, ta odstotek ni bistveno višji. In tukaj govorimo o par sto zadevah. Vsaj kolikor je meni znano, je podoben odstotek zadev, v katerih sodi senat, tudi pri kolegih podoben.
Osebno si to razlagam tako, da »insiderji« očitno bolj zaupajo strokovnosti in nepristranskosti sodnika kot »outsiderji«, ki sodstvo poznajo le skozi posredna pričanja – zlasti medijev. Če udeleženci v postopkih ne vidijo potrebe po kontroli sodnikov porotnikov, očitno zaupajo v pravilnost sodnega odločanja.
Verjamem tudi, da si laična javnost predstavlja, da sodim pred nabito polno sodno dvorano, kjer zainteresirani spremljajo vsako potezo, ki jo povleče katera od strani v postopku, a dejstvo je, da se mi je to zgodilo zgolj enkrat, pa še takrat, ker so se pripadniki določenega poklica odločili, da bodo svoj protest izrazili s prisotnostjo na sojenju svojemu kolegu. Večinoma pa je tako, da razen kaj več kot treh ali štirih novinarjev, tudi v najbolj odmevnih primerih, ni videti v dvorani. Še strokovno javnost, beri študente prava, sem v vseh teh letih videl le za vzorec.
Glede na statistiko v kazenskih zadevah je očitno, da tudi v strokovnem smislu, sojenju na prvi stopnji ni kaj dosti očitati. Stopnja zaupanja tako očitno tudi ne temelji na objektivnih pokazateljih delovanja sodnikov na kazenskem področju..
Kot pri vseh zadevah, ki se nanašajo na delovanje države, je očitno, da neke pretirane želje po osebnem uvidu v njeno delovanje, ali celo sodelovanje pri tem, pri državljanih Slovenije ni zaznati. Če bi sodil po navzočnosti na obravnavah, je povprečnemu državljanu pravzaprav vseeno, kako potekajo postopki, zanima ga zgolj rezultat. Ta mora seveda ustrezati njegovemu subjektivnemu dojemanju pravice in resnice, za katero mu povedo drugi. Nekako podobno kot izberemo izdelek v supermarketu, na podlagi reklame, ki je najbolj učinkovita ali tega, kar nam o izdelku povedo drugi. Da sem sarkastičen, verjetno ni potrebno dodati.
V luči takšnega razumevanja delovanja sodstva in prava nasploh, je tudi jasno, da si mnogi želijo televizijske prenose sodnih postopkov. Načelno s tem ni nič narobe, nenazadnje tudi iz moje strani, saj sam in kolegi sodimo, kot da nas opazujejo vsi, a vrag se tudi v tem primeru skriva v detajlih Ker je dejstvo, da bi večina hotela videti predvsem neke vrste video povzetke sojenj, se posebno vprašanje postavlja glede tega, kdo bi imel v rokah montažo takšnega povzetka, če navedem najbolj očitno dilemo[1].
Če razmišljam bolj radikalno, se lahko vprašam tudi, ali bi bilo kaj drugače, če bi imeli sistem porotnega sojenja. Izziv, ki ga je v ta prostor, vsaj kolikor je meni znano, že konec osemdesetih let, vrgel dr. Boštjan M. Zupančič[2]. Če odmislim konceptualne probleme, s katerimi se v Sloveniji ubadamo že od same osamosvojitve dalje, bi uvedba državljanske dolžnosti sodelovanja pri sodnem odločanju vsekakor imela določene učinke na percepcijo sodstva. V tej luči bi zlasti presoja dejstev, na katerih sodba temelji, morala izgubiti sum o tem, da sodniki dejstva prikrojijo svoji predstavi. Učinek bi bil verjetno tudi v ponotranjenju razumevanja države, ne kot nečesa kar deluje samo po sebi, temveč nečesa, kar je potrebno držati v rokah in se za to tudi izpostaviti.
Imam pa svojo predstavo o tem, kaj bi slovenski državljan občutil in naredil, če bi recimo sprejel obvestilo o tem, da bo sodeloval v poroti. Npr. tako, kot je to napisano v Priročniku za porotnike Zahodne Virginije: » Kot državljan ste dolgo uživali privilegije in zaščito vaše oblasti. Zdaj ste poklicani v službo tej isti oblasti.« [3] . Še zlasti, če bi šlo za kakšno težjo zadevo.
Če sem malo sarkastičen, bi stopnja navdušenja in pripravljenosti, ustrezala sedanji stopnji zaupanja v sodstvo.
[1] O teh in podobnih dilemah obširno Gregor Strojin: Odnosi z medijiv sodstvu, Pravosodni bilten 2/2013, str.79. - 110
[2] B.M.Zupančič: Pravo in prav – eseji o pravni državi, Cankarjeva založba 1990
[3] Celoten tekst: “As a citizen, you have long enjoyed the privileges and protection of your government. Now you are called into service for that same government. You have been summoned and qualified as a trial juror for the courts of West Virginia” http://www.courtswv.gov/public-resources/jury/juryhdbk.htm
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
