Je pa seveda zanimiv prav zaradi tega, ker Posner predstavlja v zadnjem času popularno ekonomsko razumljeno delovanje prava. Če pustim ob strani resnično poglobljeno analizo vplivov na delovanje sodnika, se mi je od vsega v spomin najbolj vtisnilo to, da naj bi po njegovem se v ZDA pravniki odločali za sodniško funkcijo prav zaradi tega, ker omogoča “dosti prostega časa”.
Sicer so biografije in dela ameriških oz. anglosaksonskih sodnikov dokaj pogosta oz. znana, kar je glede na njihovo bolj pravno ustvarjalno vlogo pravzaprav razumljivo. Toliko bolj zanimiva je zato knjiga na katero sem naletel ob iskanju literature, ki bi mi posredovala izkušnje “kontinentalnega” sodnika. Te so bistveno redkejše, oz. če sem čisto pošten, je bila edina, ki sem jo našel napisano v jezikih, ki jih obvladam.
Knjiga nemškega sodnika Friedrich-Karla Föhriga (Kleines Strafrichter-brevier, Verlag C.H.Beck, München 2008) je zanimiva iz več razlogov. Najprej gotovo zaradi tega, ker gre za sodnika, ki je celotno svojo kariero preživel v nemškem kazenskem sodstvu, ki je kot naše vezano na postopek ugotavljanja »materialne resnice«. Drugič, ker gre za sodnika, katerega sodbe so veljale za neizpodbojne, tretjič, ker je veljal tudi za izredno učinkovitega sodnika v smislu pravočasnega in »hitrega« reševanja zadev. In seveda, nenazadnje zaradi tega, ker je tema knjige prav to, »kako« delovati učinkovito kot kazenski sodnik. Ob pregovorni nemški učinkovitosti me je pred branjem zanimalo predvsem slednje.
Mali brevir kazenskega sodnika, kakor glasi naslov te knjige, je zanimiva mešanica prikaza delovne vsakdanjosti kazenskega sodnika in anekdot, ki določene avtorjeve izkušnje potrjujejo na humoren način, za kazenskega sodnika značilnega sarkastičnega tipa.
Najprej je na določen način pomirjujoče, ko ugotoviš, da se tudi kolegi iz stereotipno urejene Nemčije, soočajo s takšnimi banalnostmi kot so težave, ki izvirajo iz vabljenja prič, neopravljenih prisilnih privodov in pretiranega administriranja. A to ni tako pomembno.
Föhrig, če navedem tiste poudarke, ki so povezani z organizacijo dela, je »heretik« samo v toliko, kolikor v knjigi večkrat jasno izpostavi, da je potrebno, da bi se delo opravilo, včasih sestopiti iz visokega trona ali preseči sfingi podobno držo sodnika. Sem sodi tako predhodni posvet s strankami glede terminov glavne obravnave, glede poudarkov, ki bi jih stranke želele vnesti v samo proceduro, kot tudi, pri čemer se bo verjetno namrščil marsikateri sodnik, razkritje v kakšni meri bi priznanje ali drugačno delovanje strank, ki bo prispevalo k hitrejši opravi postopka, vplivalo na odmero kazni. Kot pravi sam, sicer nasprotuje, dokler je tako urejeno, sklepanju »dealov«, vendar to ne pomeni, da določenih prijemov takšne vrste, obstoječi nemški kazenski postopek, ne dopušča. Precejšnjo pozornost posveča tudi preverjanju obtožnega akta in opozarja, da je potrebno pri tem, zaradi kasnejših težav biti še posebno natančen. In predvsem odpravljati navedbe obtožnega akta tipa, kot so »izhaja utemeljen sum tudi iz drugih listin s spisu« in podobno oz. jih v tem smislu vračati tožilcem v dopolnitev in tako dalje. Moram priznati, da kar nekaj stvari niti ne upam napisati, ker so, recimo tako »obrtnega« značaja in v veliki meri odstopajo od recimo temu, dojemanja dignitete sodniškega dela, čeprav gre za dejstva, ki so tudi v naši sodniški subkulturi prisotna, le razglašati jih ne moremo.
Knjigo zato, čeprav je napisana v dokaj zahtevni nemščini, priporočam v branje.
Meni samemu pa je pustila določeno zadovoljstvo prav zaradi tega, ker kar nekaj zadev ali prijemov, ki so tega sodnika »napravile« tako dobrega oz. zaradi katerih je bil tako uspešen, prenašajo z ustno tradicijo tudi moji izkušenejši kolegi. Škoda le, da gre v večini primerov zgolj za ustno izročilo, saj bi sam seveda raje prebiral kakšen »Priročnik za kazenskega sodnika« v slovenščini.
Izzivam? Prav gotovo!
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
