(*Ime radijske oddaje uporabljam v naslovu kot metaforo)
Lahko se zdaj sprenevedamo o naravi sodobne družbe, ki je globoko voajerska ob hkratni hipokritski javni morali. A to ne spremeni dejstva, da vse prepogosto ne razmišljamo o posledicah, ki jih ta voajerizem prinaša. Zame ni dvoma, da je pri obravnavani zadevi šlo zgolj za izpeljavo marketinškega načela sex sells. Posnetek je bil zanimiv samo zaradi tega, ker je bil na njem spolni odnos, primeren pa zato, ker se ga je dalo objaviti v kontekstu obravnave za družbo »pomembnih« vprašanj o (ne)moralnosti, tokrat pri vzgoji otrok. A še enkrat, dušebrižništvo v tem primeru nima nobene zveze z resničnim motivom objave, temveč je zgolj kamuflaža za objavo posnetka spolnega odnosa, kar je »resnim« medijem v udarnih urah sicer prepovedano. Mediji so samo pograbili tisto, po čemer trg hlepi – vpogled v skrite kotičke naše duše.
Prepričan sem, da bi nam mediji postregli še z marsičim, če ne bi bilo zakonskih omejitev. Pa ne zato, ker so pokvarjeni, temveč zato, ker to pač hočemo. Na vprašanje, zakaj, kot pravnik ne znam ustrezno odgovoriti, a dejstvo je, da gre za izraženo potrebo in posledično za povpraševanje. Spolnost je ena teh stvari, po katerih je povpraševanje, saj drugače ne bi mogli pojasniti ne ponudbe na internetu ne adaptacije te ponudbe našim zahtevam. V preteklosti so golo slo po prizorih spolnosti prikrivali z umeščanjem v kontekst filmske »zgodbe« in so se snemale pornografske različice popularnih filmov, pozneje pa so na tem trgu močno prevladali t. i. gonzo filmčki, ki so se tej nepotrebni navlaki odrekli. V njih namreč ni zgodbe (ki nikoli niti ni bila potrebna), temveč se takoj preide na »akcijo«. Od dokončne uveljavitve interneta kot glavnega posredovalca pornografije pa so še posebej lukrativni amaterski posnetki seksa. O razlogih in ekonomskih elementih spreminjanja ponudbe na tem področju spolnosti in pravni konotaciji si lahko preberete zelo zanimivo knjigo Sex and Reason znanega pravnega teoretika Richarda Posnerja. In navsezadnje, zakaj pri t. i. resničnostnih šovih najbolj ostane v spominu onegavljenje udeležencev, nakazano na posnetkih nočne kamere? Je namen teh oddaj res tisti, ki se propagira – najti najboljšega kmetovalca? Prosim vas …
Enako velja za kazniva dejanja. Tudi crime sells, verjetno iz precej podobnih motivov. Črna kronika je bil včasih zgolj obskurna rubrika v časopisju, danes pa je raison d'etre nekaterih medijev. Tudi tukaj gre le redko za resnično potrebo po obravnavi kaznivih ravnanj v kontekstu družbene razprave. Prav nasilna ravnanja so še posebej zanimiva. Prepričan sem, da bi v medijih kar mrgolelo prizorov razmesarjenih trupel, če (spet) ne bile temu postavljene zakonske meje. Kar spomnite se prizorov obglavljanja talcev – ker ni bilo mogoče prikazati samega dejanja, so nam dopustne elemente prikazovali tolikokrat, da smo si lahko pri sebi dopolnili manjkajoče sekvence. Ali pa jih pozneje poiskali na Youtubu, ki je pogosto samo nadaljnje »čtivo«. Paradoksalno – s tem je dosežen prav učinek, ki so ga izvrševalci teh grozovitih dejanj želeli.
In navsezadnje, ljudje si želijo personalizacije zla, ki jih obdaja. Želijo verjeti in vedeti, kdo so tisti, ki jim »preprečujejo«, da bi živeli v idealizirani družbi poštenih Slovencev. Želijo verjeti, da je zlo današnje družbe izkazano in izraženo pri točno določenem osebku, v katerega lahko usmerijo svoj srd in frustracije. In nekateri mediji nam to v vsej grotesknosti ponudijo – s tekanjem za osumljenci, zvonjenjem na vratih njihovih domov, celo s snemanjem okolja, v katerem živijo. Posredujejo nam tudi podatke o drugih »krivcih«, ki sicer niso osumljeni kaznivih dejanj. Manjka samo še napis: »Tukaj jih najdete.«
Ali pa jih tako ali drugače spravijo v studio in jih nato, odvisno od osebe in usmeritve medija, maltretirajo ali pa poskušajo najti opravičilo za njihova ravnanja. Pogosteje prvo … Tudi tukaj praviloma učinek nikakor ni nekaj, kar bi pozitivno prispevalo k čemurkoli. Pomembno je le, da tako osebo pokažejo – kot zver, ki si jo hodimo ogledovat v živalski vrt. Prav pogovor omenjenega novinarja v studiu, tega se živo spomnim, je že takrat nakazoval kasnejši tragični konec. Sam sem ogled prekinil ob njegovih besedah, da ga skrbi, kako bo to sprejela njegova mati … zadeva je bila preveč degutantna.
Toda tukaj se ne konča. Za zdaj si lahko vsi skupaj z mediji po pilatovsko umijemo roke. Subjekta našega voajerizma sta si vzela življenje in s tem »seveda nimamo nič«, gre za dejanje »svobodne volje«, ali ne? A kaj bomo rekli mi in mediji, ki se ravnajo po našem povpraševanju, ko se bo kdo recimo odločil, da bo zaradi »počasnosti in neučinkovitosti« pravosodja sam odšel do doma »izvora vsega zla«, ki ga je videl na posnetku, in opravil tisto, kar bi »bilo potrebno«, torej obračunal s takšno osebo, po možnosti tako, da jo bo umoril? Bo koga presenetilo, če bo storilec pojasnil: »Saj so mi med vrsticami povedali, da bi to nekdo moral narediti!« Ali resnično lahko trdimo, da v celoti in popolnoma sledimo prepovedi iz 8. člena Zakona o medijih oziroma 9. člena Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah?[1]
Kako si bomo oprali roke takrat?
[1] Člena sta po vsebini enaka in določata, da je prepovedano »spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost« (poudaril M. J.).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
