Realnost življenja je seveda v tem, da ga v veliko večji meri opredeljujejo napačne, kot pravilne odločitve. Dejanja ali izbire, ki prinesejo negativne posledice in občutke, imajo bistveno večji učinek kot tiste, kjer izkušnja privede do nečesa pozitivnega. Stari reki, kot so, da se na napakah učimo, da se je motiti človeško in tako dalje, to jasno izražajo.
A v obdobju širjenja svoje pojave na družabnih omrežjih in pokritosti javnega delovanja z mediji, se človek razkriva v bistveno večji meri, kot je to bilo nekdaj običajno. Pri tem se lahko ustvari podoba, ki daleč odstopa od realnosti, ker je popolnoma logično, da v okviru zahtev moderne dobe, opisanih v prvem odstavku, na teh družabnih omrežjih prikazuje le tisto, kar je dobro in lepo ter posledica potez, ki so imele pozitiven učinek.
Težava je seveda, če začneš zaradi stotih všečkov in podobnih reči sam verjeti v to podobo. Zavedanje, da si v večji meri opredeljen s svojimi napakami, je nujno, ker je v realnem svetu večja verjetnost, da te opredeljujejo prav te. A dejstvo je, da ljudje bolj sprejemajo „feedback“ iz teh virov, kot pa blagohotna opozorila tistih, ki jih resnično sprejemajo kot ljudi iz mesa in krvi. Vojskovodje iz antičnega Rima so ob triumfalni povorki pogosto imeli ob sebi sužnja, ki jim je na ušesa neprestano šepetal memento te mortalem esse (prosti prevod: vedi, da si navaden smrtnik) in na ta način preprečeval, da bi se preveč prevzeli. Ta element, tako se zdi, manjka. Mogoče bi bilo dobro, če bi aplikacija, ki je prinesla zadovoljstvo, ki ga nudi všečkanje, preden se zapre, na ekran projecirala blagohotno vprašanje: Saj veš, da to ni resnično, kajne? Ali angleško - You know it's not real, don't you? In pri tem mislim tako na Facebook, kot Twitter in Instagram.
Obstaja seveda nebroj študij in literature, ki se ukvarjajo s fenomenom samopodobe sodobnega človeka in sam nikakor nisem strokovnjak na področju bodisi psihologije bodisi antropologije. A dejstvo je, da me prav v sedanjem času, ki dobesedno terja, da delamo eno napako za drugo, preseneča, kako se poskuša zanikati, da so bile napake storjene in da bo storjenih še mnogo. Zadeva je sicer razumljiva – toliko smo na piedestal postavljali strokovnjake na različnih področjih in nenazadnje tudi sam način sprejemanja odločitev, da smo sedaj v veliki meri pretreseni, ker nam ne dajejo enoznačnih rešitev, kako naj ravnamo. Po drugi strani pa tisti, ki so nase sprejeli to družbeno priznanje, pogosto ne znajo in ne zmorejo priznati, da so storili napake, in še bolj, da jih bodo naredili še kar nekaj, preden se stvari umirijo.
Redka izjema je bila recimo v Evropi Angela Merkel, ki je pred časom, na presenečenje mnogih, priznala, da je bila storjena napaka in celo, kar je za politika ekstremno nenavadno, da je šlo za njeno napako. Ko se je ponekod ugotovilo, da je to priznanje imelo pozitiven učinek, so podobno ravnali celo nekateri drugi politiki. Na žalost se je to kmalu vrnilo na stara pota ustvarjanja podobe nezmotljivosti in krivde drugih. Zadeva me je rahlo spominjala na prizor iz filma Schindlerjeva lista, kjer Schindler za kratek trenutek prepriča Amona Götha, da je odraz resnične moči odpuščanje napak. Ko se naslednjič Göth odloči za takšno odpuščanje, mu to ne prinese satisfakcije in se vrne nazaj k njemu bližjemu pristopu – ubijanju. Miselni kontekst se očitno ne more spremeniti z racionalnim argumentiranjem – potrebna katarza, na žalost, praviloma zraste iz hudega lastnega trpljenja.
Če verjamete ali ne, obstaja precej znana knjiga na to temo. Knjiga avtorjev Carol Tavris in Elliota Aronsona: Napake so bile storjene (a nisem jih storil jaz), Zakaj opravičujemo neumna prepričanja, slabe odločitve in boleča dejanja (Mistakes Were Made (but Not by Me): Why We Justify Foolish Beliefs, Bad Decisions, and Hurtful Act), ki je v letu 2020 doživela že tretjo izdajo. Ideja avtorjev je nekako v tem, da pri sprejemu napačne odločitve poskušamo odpraviti notranji psihološki razkol s samo upravičevanjem (self justification). Pri tem je razkol toliko večji, kolikor višja je lastna podoba o tem, kakšno vlogo opravljamo. Če smo prepričani v to, da smo pametni, dobri in lepi, se toliko bolj zatekamo k absurdnim razlogom, zakaj smo potegnili takšno ali drugačno potezo, ki se je izkazala za napako.
Zadeva seveda ni omejena zgolj na politiko, tudi stroka in znanost nikakor nista imuni na to dogajanje. Na knjigo sem pravzaprav naletel, ko sem se ukvarjal z vprašanjem krivičnih obsodb in zlasti s težavami, ki so povezane z odpravljanjem njihovih posledic. Ravnanje in dojemanje pravosodja je pogosto povezano z odvračanjem možnosti, da je do takšno napake prišlo, in iskanju razlogov, ki utemeljujejo prvotno – napačno odločitev. Razlog je seveda prav v prepričanju, da smo tisti, ki izrekamo sodbe (in vlagamo obtožbe), na pravi strani in služimo dobremu. Lahko potrdim, da je občutek, kjer se izkaže, da je bila obtožba neupravičena, za sodnika resnično nenavaden, ker je zaradi značaja obtožnice – obstoja utemeljenega suma (najbolj preprosto povedano: večje verjetnosti, da je nekdo storil kaznivo dejanje, kod da ga ni) – določena potreba, da se to stališče v nadaljnjem postopanju potrdi in je nujen precejšen napor obrambe (včasih bistveno večji kot obtožbe), da se takšno stališče spremeni. Da ne govorimo o obnovi postopka, ki je namenjena odpravi pravnomočne odločitve – tam so zadržki nujno še večji. A o tem mogoče kdaj drugič in bolj argumentirano.
Dejstvo je, da so naše življenje v zadnjem letu bolj označevale napake kot pravilne odločitve. To je bilo pravzaprav pričakovano in bi bilo popolnoma iluzorno prepričanje, da se ta veriga ne bo nadaljevala. To, da padajo oblastne odločitve pred Ustavnim sodiščem, da se ukrepi izkažejo kot neučinkoviti in da cepljenje prinese tudi skrajno nezaželene posledice, ni odraz nesposobnosti, temveč popolnoma običajna pot človeškega delovanja. Po mojem mnenju, bi bilo potrebno izpostaviti prav slednje - napake so bile storjene in narejeno jih bo še mnogo, preden se bodo zadeve spravile na pravi tir. In ni ga junaka v tej zgodbi, ki bi bil nezmotljiv in jih ne bi storil.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
