Vedno znova opažam, da imamo precejšnje probleme z dvema gesloma, in sicer „Delati več!“ in „Napraviti več!“ in tu se ne morem upreti misli, da je razlog predvsem v tem, ker nam je zgodovina namenila pač takšno, bolj delovno vlogo in smo večino tega časa delali za tuje gospodarje. Jasno je, da so ti zahtevali od nas, da delamo vedno več in več in so jim te mantre in zahteve, postale tako samoumevne, da tudi danes nimajo nikakršnih težav, da jih ponavljajo v nedogled. Razlog je seveda v tem, ker so znali in imeli možnost oblikovati delovne procese na tak način, da je bilo tudi več napravljeno, tisti, ki je delal zanje, pa je prispeval zgolj svojo fizično ali intelektualno storilnost oz. čisto enostavno – predstavljal je potrebno človeško silo in včasih tisto, čemur so rekli „kanonfuter“. In naša prislovična „marljivost“, ki jo že SSKJ definira kot lastnost človeka, ki rad in vztrajno dela in s katero v splošni kulturi pogosto označujemo klenega slovenskega človeka, je tako samo produkt tega žalostnega dejstva.
Slovenci smo tako skrajno sumničavi do osebkov, ki niso neprestano v pogonu, ne delajo dolge ure in pozno v noč, a vendarle dosegajo dobre rezultate. In obratno, povzdigujemo vsakega, za katerega se ve ali vsaj vidi, da počne vse prej navedeno, torej, da dosti dela.
Od tod tudi razlog, zakaj se tako tepejo podatki, ki nam javljajo, da imamo Slovenci nizko storilnost in drugi, ki nam povedo, da je slovenski delavec prekomerno obremenjen in ki jih tako oblast, kot tudi sindikati, uporabljajo, kot je to vsakemu od njih povšeči. Ko se delodajalci potem vključijo v debato s tem, kako je potrebno dosegati »višjo dodano vrednost« (še en tak izraz, ki me vedno spomni na socialistično dobo in poudarjanje »presežne vrednosti«), postane prej ko slej jasno, da vsak pač govori iz svoje perspektive, in nikakor ne ugleda (oz. noče videti) celotne slike.
Ta impotentnost naše družbe je ravno v tem, ker ne zna najti odgovora na vprašanje, kako ob istem ali manj dela dosegati več. Z zahtevo, da »naj se dela več, pa bo bolje«, se namreč izognejo vprašanju, na katerega bi kot organizatorji tega delovnega procesa morali najti vsebinske odgovore. In teh, trenutno, nima nihče.
Da mi ne bo moj bratranec Jaka spet očital, da moja kolumna nima veze s pravom, naj torej zgornje ugotovitve prenesem v sodstvo oz. njegovo »produkcijo«.
Dobra plat pravosodja je, da ni sporno, kaj je njen »produkt« - to je sodna odločitev – torej nek oblastni posamični pravni akt in imamo tudi dokaj stabilen trg oz. celo (za Slovenijo značilno) veliko povpraševanje po našem »proizvodu«. Praviloma tudi ni problematičen delovni proces, ker ga določajo postopkovni zakoni.
Pravo vprašanje je torej, kako doseči večjo storilnost ob enaki (ali manjši) količini dela?
Ker je moje delo vezano na kazensko pravo, lahko rečem, da vsak, ki je kdaj v tej funkciji sedel za pultom, ve, da je odgovor predvsem v učinkoviti logistiki. Pri delavcu za tekočim trakom je jasno, da ne more dodati vijaka na obdelovanec, ki na traku manjka, pri nas pa istotako ne moremo delati, če pred seboj nimamo obdolžencev, če nam manjkajo priče, odvetniki in tožilci. Zadostuje pogled na število razpisanih obravnav in dejanski izplen delovnega dne, da se ugotovi v čem je (največji) problem. Tisti, ki tega dela ne opravljajo, seveda ne vedo, da je z zagotavljanjem udeležbe daleč največ težav, brez te pa sodnih postopkov čisto enostavno ne more in ne sme biti. Da bo prav ta logistika sedaj še dodatno oslabljena zaradi izteka »Lukende« že vemo. Razbremenitev sodnikov logističnih vprašanj bi nujno privedla tudi do »višje dodane vrednosti« sodnih odločitev – beri kvalitete, ker bi bilo dovolj časa, da bi delali tisto, za kar smo v resnici plačani – odločanje in utemeljevanje naših odločitev.
Sodstvo bo tudi moralo biti bolj fleksibilno glede delovnega časa in možnosti hitrega reševanja zadev in zlahka si predstavljam, da bi bilo dobro, recimo pri doseženem sporazumu med tožilci in obtoženci, če bi lahko zadevo rešili izven okvirjev sedanjih določb Sodnega reda o vrstnem redu reševanja zadev.
Potrebno pa je upoštevati še nekaj, kar sodi na področje Slovencem dobro znane »zdrave kmečke logike« in se je tudi pri slednji izgubilo z modernizacijo in motorizacijo. Ko se je še oralo z konji in voli, nobenemu kmetu ni prišlo na pamet, da bi jih gnal preko njihovih meja, ali da bi poskušal prihraniti tako, da bi jim dajal manj hrane. Če so bile živali spočite in dobro nahranjene, pa je vedel, da bo lahko dobro in dolgo oral. Verjetno mi ni potrebno sedaj še napisati moralo tega izleta v rustikalno dobo?
Skratka, v Novem letu 2013 Vam želim, da bi delali manj in napravili več in bili čili, spočiti in srečni.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
