Odločba Ustavnega sodišča U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 o razveljavitvi členov 149b, 149c in petega odstavka 156. člena ZKP po eni strani ni bila nepričakovana, po drugi strani pa odpira precej vprašanj v konkretnih kazenskih postopkih, ki so se začeli ali tečejo pred kazenskimi sodišči.
Osrednje vprašanje, vsaj kakor sam berem to odločitev, je seveda vprašanje praga, ki ga mora doseči obravnavanje nekega kaznivega dejanja, da se poseže po sredstvih, ki omogočajo razkrivanje posameznikove, recimo temu virtualne identitete. Verjetno obstaja kak drug izraz za to, sam pa ga uporabljam kot termin za sklop podatkov, ki v digitalnem svetu predstavljajo odtis posameznikovega življenja v realnem svetu. Ta identiteta oz. skladnost podatkov z resničnimi dejstvi, kot to opredeljuje Fran, je, tako kot sicer življenje drugega, zaznava posameznikovega ravnanja in vedenja oz. podoba, ki si jo opazovalec ustvari na podlagi odtisov v digitalnem svetu. Zaradi sodobnih sredstev komuniciranja in lastnosti, ki jih imajo, se stopnja ujemanja med tem, kar človek počne v realnem svetu, in njegovim digitalnim odtisom nujno povečuje. Kot je to že znano, večina osrednjih aplikacij, recimo Google, predstavlja zgolj transmisijski vmesnik, ki omogoča »prodajo« podatkov o posamezniku in njegovem življenju, in tako postane posameznik »proizvod« po lastni volji. Sam recimo ne poznam vseh načinov, na katere se to izvaja, in ne vem, kaj vse to zajema, a jasno mi je, da ko mi recimo »teta Google« pokaže zastoje na relaciji, na kateri potujem, tega ne izračuna na podlagi satelitske slike, temveč iz podatka, da uporabniki telefona na določenih točkah stojijo ali se gibljejo počasneje. Tako mi recimo omenjena aplikacija, ker pač imam to vklopljeno, mesečno po elektronski pošti sporoči, kje vse sem bil, koliko kilometrov sem prevozil in celo v katero oštarijo sem zavil, koliko od tega sem hodil in koliko od tega sem se vozil. Včasih me celo med obiskom kakšnega lokala aplikacija pobara, ali bi poslal na splet kakšno fotografijo in kaj napisal o tem lokalu ali kraju. Iz podatkov, koga vse sem poklical in kdo vse je klical mene, je mogoče relativno enostavno določiti moje povezave z različnimi osebami, ne da bi bilo treba vedeti vsebino te komunikacije. Če k temu dodamo recimo še podatke iz mojega online računa na banki, pravzaprav ne ostane kaj dosti, kar bi bilo prikrito ali ostalo zasebno.
Ta kratki opis, kaj vse je mogoče najti o posamezniku in njegovem življenju, po mojem mnenju zadostuje za utemeljitev stališča, ki ga je izrazilo Ustavno sodišče v omenjeni odločbi, in sicer, da je dopustno pridobiti takšne podatke za ožje opredeljena kazniva dejanja, kot jih sedaj določa četrti odstavek 149.a člena ZKP, da bo treba določiti (oz. zamejiti) obdobje, za katero je mogoče pridobiti takšne podatke, in seveda določiti višji dokazni standard za prag uporabe teh preiskovalnih možnosti.
So far so good, bi rekli Američani. Problem je seveda, ker ob ugotovljeni neskladnosti Ustavno sodišče razveljavlja določbe z učinkovanjem v roku enega leta od objave odločitve v Uradnem listu (glej 3. točko citirane odločbe). Tako se znajdemo sodniki v konkretnih primerih v neke vrste vmesnem prostoru, ko bo nujno opraviti presojo parametrov za posamezni primer uporabe teh določb, če hočemo doseči, da bo naša odločitev prestala kasnejšo instančno in ustavno presojo. Kar te pri tej stvari jezi, je seveda to, da je že dolgo znano, da »razlogi za sum«, kot najnižja raven dokaznih standardov, resnično niso primerni za kazensko pravne posege, ki resneje zadevajo posameznikov ustavnopravni položaj.
Pravzaprav bi moral zakonodajalec takrat, ko se je prvič pojavil standard »utemeljenih razlogov za sum« (ustavna odločba U-I-25/95), prevetriti določbe ZKP in sprejeti spremembe pri teh posegih. Sam se namreč dobro spomnim, da je teorija, beri sedanja ustavna sodnica dr. Katja Šugman Stubbs, kakšnih 10 let nazaj na usposabljanjih izpostavila problem prenizkega dokaznega standarda pri pridobivanju komunikacijskih podatkov. Vsi, ki se ukvarjamo s to problematiko, smo se lahko prepričali, kakšno sliko posameznika si policija lahko ustvari na podlagi t. i. analitičnih poročil, ki jih na podlagi teh podatkov izdela. Pa tudi, kakšne napake se lahko pri tem pojavijo in kako občutno vplivajo na odvijanje zadeve, recimo trigonometrija na podlagi podatkov baznih postaj v par znanih primerov umorov.
Pri vseh spremembah kazenske zakonodaje, ki so pri nas v Republiki Sloveniji resnično (pre)pogoste, se, tako se zdi, vse preveč izhaja iz zahteve po učinkovitosti pregona in vse premalo iz ustavnopravnih omejitev pregona. Pri tem se tudi, hote ali nehote, zapostavljata pomen in hitrost sprememb na področju komuniciranja in elektronskih naprav, ki postajajo bistveno pomembnejši del našega vsakdana. K temu lahko dodamo še vse večje opiranje organov pregona na te vire podatkov in zmanjševanje »klasičnih« načinov zbiranja obvestil, kar predstavlja problem tako iz preventivnih kot represivnih vidikov.
Prav te problematike se loteva Projekt Innocent, ki se ukvarja z razmerjem med domnevo nedolžnosti in elektronskimi dokazi, o katerem sem že pisal. Obravnavana odločitev Ustavnega sodišča samo izraža zavedanje te problematike in pravočasno odzivanje nanjo je za uspešno delovanje sodišč ključno.
Težava tega ni samo strokovno vprašanje in predmet znanstvenih razprav. Ko kak odmevnejši primer zaradi odločitev Ustavnega sodišča doživi neslaven konec, se nujno zmanjša zaupanje javnosti v sposobnosti pregona kaznivih dejanj.
In to je vse prej kot akademsko vprašanje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
