Že nekajkrat sem na tem mestu pojasnjeval, da kazenski postopek kot tak služi prav temu, da se v maksimalni možni meri odstrani vse, kar preprečuje racionalno argumentacijo in omogoča odločitev, ki jo je mogoče na vsem jasen način, artikulirati in utemeljiti.
Iz moje perspektive kazenskega sodnika (prepričan sem, da tudi mojih kolegov) so vsa ta »predznanja« in mnenja nekaj, kar je najbolje odmisliti. Naše delovno orodje sta Kazenski zakonik (KZ-1) in Zakon o kazenskem postopku (ZKP), obdelovanec pa spis, ki nam je dodeljen, končni izdelek pa odločitev z zgoraj navedenimi kvalitetami. Podlaga te odločitve pa seveda (zakonito pridobljeni) dokazi o dejstvih.
Mogoče bo koga zabolelo, a osebne značilnosti vpletenih v postopek, njihova nesimpatičnost ali simpatičnost, priljubljenost ali nepriljubljenost, lepota ali grdota, pomembnost ali nepomembnost, so za odločitev relevantni samo, v kolikor predstavljajo katero izmed okoliščin, ki jih predvideva zakon in ta se teh lastnosti dotakne le redko, če sploh.
Prav v kazenskem postopku, ki je povezan z toliko čustveno obarvanih odzivanj, je še posebej pomembna distanca, ki jo tako kazenski zakon kot tudi kazenski postopek postavljata do človeka, ki se mu očita neko kaznivo dejanje. Ta distanca, ki se najbolj jasno kaže v domnevi nedolžnosti in procesnih garancijah, je temeljni dosežek civilizacije, mednje pa sodi tudi in zlasti ustavno določena zahteva po enakem obravnavanju vseh, ne glede na njihov družbeni položaj.
Žal mi je, da se je v slovenski družbi očitno utrdilo prepričanje, da je vsak, ki pride pred sodišče kot obtoženi, že avtomatično kriv. Kadar namreč pride do zagrizenega prepričevanja občestva, da nekdo ni kriv, še preden se zadeva začne odvijati pred sodiščem, je to namreč prav posledica na začetku navedenega prepričanja o avtomatični krivdi. In tukaj smo krivi tudi pravniki, ker ne poudarjamo primarnega cilja kazenskega postopka, ki je jasno in glasno izražen v 1. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in se glasi: »Ta zakon določa pravila, ki naj zagotovijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi«! Šele če se razume prvi del tega člena, bo tudi jasen drugi, ki določa, da se »storilcu kaznivega dejanja izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon, in na podlagi zakonitega postopka«.
Imam tudi občutek, da se je ustvarilo prepričanje, da si sodniki poljubno izbiramo zadeve in čas, ko te zadeve obravnavamo, kar spet ne drži in kar bi morali pravniki jasno in glasno pojasnjevati. Vprašanje o »zakonitem sodniku« je, kolikor se spominjam, eno izmed najbolj pogostih vprašanj na pravosodnem izpitu in govori o tem, kako se sodniku določi nek spis (160. člen Sodnega reda: »dnevno prispeli procesni akti po vrstnem redu vložitve začetnega procesnega akta upoštevaje abecedni red začetnic priimkov sodnikov«). Prav ta pravila preprečujejo, da bi nek sodnik izbiral tako zadeve kot osebe, katerim bo sodil. Ista pravila pa tudi določajo po kakšnem vrstnem redu se zadeve obravnavajo. Tukaj naše (sodniške) osebne želje resnično ne igrajo nobene vloge.
Baje se je na enem izmed teh shodov smejalo, ko je nekdo izmed pravnih strokovnjakov opomnil, da bi bilo potrebno zaupati v sodstvo. Naj bo prepričanje o sodstvu takšno ali drugačno, dovolj je, da se pogleda v statistike, ki so na razpolago na spletnih straneh, recimo Ministrstva za pravosodje. Sodniki rešujemo ogromno število zadev, ki jih državljani in drugi postavljajo in naslavljajo na sodišča. Samo Okrožno sodišče v Celju, kjer delam, je s 34 sodniki recimo po statistiki 1 polletja 2011 rešilo 8134 zadev od tega 2529 pomembnejših, vključno z 128 kazenskimi zadevami (in tukaj govorimo o okrožni pristojnosti, torej o najhujših kaznivih dejanjih), za ostala pa lahko pogledate sami na prej omenjenih straneh. Komentar verjetno ni potreben.
Sodniki in senati odločamo o zadevah, ki po vrednosti skupaj, po moji oceni, dosegajo ali pa celo presegajo vrednost državnega proračuna, odločamo o svobodi ali njenem odvzemu, kar je tako ali tako nemogoče v celoti ovrednotiti, in to vsak dan, povsod po Sloveniji, na vseh ravneh in pristojnostih. Pogosto z zakonodajnim instrumentarijem, ki je vse kaj drugega kot popoln in za razliko od marsikoga, za to odločitvijo moramo tudi stati. Zato nam ni do smeha.
Lahko pa seveda, prepustimo vse »zakonu ulice«. Takrat pa nobenemu državljanu te države ne bo do smeha.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
