Kot »razpravljajočemu« kazenskemu sodniku mi je pravzaprav nerazumljivo, kako malo pozornosti naša pravna teorija namenja problemu stopnji verjetnosti, ki mora biti podana, da se lahko izreče, zlasti obsodilna, sodba v kazenskem postopku. Celi teoretični »špehi« se ukvarjajo s pojmom dokaznih standardov »razlogov za sum, utemeljenih razlogov za sum in utemeljenem sumu«, a pri vprašanju »prepričanja oz. subjektivne gotovosti« je bera del, na katera bi lahko sodnik oprl svoje odločanje, bistveno bolj pičla. In to kljub temu, da, kot to pravi prof. Katja Šugman, pomeni izrek sodbe »katarzični trenutek« kazenskega postopka, ki domnevo bodisi v celoti potrdi, bodisi jo dokončno ovrže.
Razlogi za to so, glede na zasnovo našega kazenskega postopka, pravzaprav razumljivi. Zaradi tako imenovane materialne resnice, ki sodišče zavezuje, da ugotovi, po resnici in popolnoma dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (17.čl. ZKP), je naloga obtožbe pravzaprav samo to, da spravi obtožni akt do »razpravljajočega senata«, nato pa se lahko mirno usede in prepusti delo sodišču. Sodišče pa od trenutka branja obtožnice do končne razsodbe prevzema nase odgovornost za pravilnost odločitve.
Ta pravilnost odločitve je po mnenju naše slovenske javnosti seveda zgolj obsodilna sodba. Takšno stališče, ki ga dostikrat zasledimo tudi v najbolj resnih medijih, seveda predstavlja za vsakega sodnika breme, ki ni zanemarljivo. Javnost, ali prebivalci naše države namreč spremljajo naše delo in javnost je, vsaj navadno, željna krvi, beri ustrezne kazni. Današnji časi pa so sploh takšni, da bi takšna kazen v vsesplošno zadovoljstvo javnosti bila tudi smrtna kazen, pa tudi kakšne kastracije se verjetno ne bi odrekli.
V takšnem vzdušju je seveda jasno, da se, razen kazenskim sodnikom, nobenemu ne mudi, da bi se končno uvedel adversarni postopek, ki bi popravil zame zelo nenaravno razmerje sedanje ureditve in postavil jasne razmejitve med obtožbo, obrambo in sodiščem.
Nobena skrivnost ni, da je obsodilno sodbo v sedanji ureditvi lažje napisati kot oprostilno. Zato je obsodilno obsodbo tudi lažje izreči. Vse tiste elemente, ki jih potrebuješ za to imaš pravzaprav že v obtožnici, kjer je zaradi dodobra razdelanega dokaznega standarda utemeljenega suma, ta sum tako konkretiziran kot tudi artikuliran in ga je potrebno samo malce dopolniti z elementi, izpeljanimi na sami glavni obravnavi, z dodatkom končnih besed dobrega tožilca in voila, že imaš »obsodilko« , ki bo »šla skozi« tudi na Višjem sodišču.
Sam imam na žalost ali na srečo glede tega dokaj močne zadržke. Svojo odločitev vedno gledam kot zadnjo in edino, kot da ni inštance, ki bi lahko mojo odločitev korigirala. Zato hočem biti resnično prepričan. Obratno stališče, v smislu, naj ga Višje potem oprosti (ali obsodi), če ga hoče, me namreč vse preveč spominja na tistega, mislim da francoskega vojskovodjo, ki je ob zavzetju nekega mesta ukazal pobiti vse prebivalce, tako verne kot neverne, češ, da bo »Bog že izbral svoje«.
Če se sedaj vrnem na prepričanje, subjektivno gotovost, ki je podlaga za izrek sodbe. Absurd sedanje ureditve je, da sodišča zaradi prej navedenega načela materialne resnice ni potrebno prepričati v to, da obtožnica drži ali ne, temveč mora sodišče prepričati samo sebe. Kako je možno takšno stanje doseči, če mora sodišče aktivno posegati v razjasnjevanje zadeve, je dilema, ki jo kazenskopravna teorija pozna. Pozna pa tudi odgovor, kako to preseči.
Preseči se da samo z vzpostavitvijo položaja sodišča kot nevtralnega razsodnika, ki presodi, katera izmed strani v postopku ima prav. Z obtožbo, ki mora pred tem sodiščem dokazati (beri: prepričati sodišče) onkraj razumnega dvoma, da navedbe iz obtožnice držijo in obrambo, ki ima vso pravico zasejati dvom v te navedbe.
Prepričanost oz gotovost je mogoče artikulirati samo za navajanjem argumentov v prid neki trditvi in argumentov proti taki trditvi ter logičnimi zaključki na podlagi soočenj slednjih. Takšna artikuliranost - izrazljivost pa je ključni del same obrazložitve dejanskega stanja, kot ga vidi sodišče. To nenavsezadnje zahteva tudi sam ZKP.(glej 7.odst. 364.čl. ZKP). Če pa je v samem sistemu vključena pasivnost strank, kar v obstoječem gotovo je, do takšnega soočenja argumentov sploh ne pride, s tem pa tudi ne do resnične izrazljivosti in tudi ne do resnične gotovosti.
Brez tega pa tudi ni pravične in pravilne odločitve v kazenski zadevi.
1V prevodu pesmi se besedilo glasi: /Pravičnega moža v njegovi volji/ne omaje zastrašujoč pogled/tirana, niti množica zdivjana,/če mu kaj nepoštenega veli/
(povzeto po Horacij:Pesmi - Carmina 3,3, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1993, poslovenil dr. Kajetan Gantar, str.42)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
