Načelno telefonske klice, s katerimi mi poskušajo sporočiti, da je že čas, da se odpravim na posebne, „samo zame“ ukrojene diagnostične preglede, da sklenem prav posebno ugodno zavarovanje ali da sprejmem, ne vem, kakšno oh in ah nagrado, praviloma hitro zaključim. Pri tem poskušam biti vljuden, ker si sam niti predstavljati ne znam, kako mukotrpno delo mora to biti. Načelno sam namreč ne kličem ljudi, če že ni treba, da bi pa kaj takega opravljal za svoj ljubi kruhek, pa me navdaja prav s posebno grozo. Domnevam namreč, da se večina klicev zaključi najmanj z zavrnitvijo, bolj verjetno pa s čim bolj sočnim, kar premore naš in še kak tuj jezik. Ljudje, ki opravljajo to delo, morajo po mojem imeti zelo veliko mero potrpljenja, trdo kožo in verjetno močan želodec.
Ena izmed redkih zadev, za katero imam pri tem še določeno mero razumevanja, so ankete in raziskave javnega mnenja. Tu pač gre za to, da predstavljajo te reči dokaj uveljavljene metode, ki se uporabljajo tudi na področju prava, da se pridobi uvid v določeno pravno problematiko, zlasti pri panogah, ki imajo sociološko izhodišče. Tako si praviloma za te zadeve vzamem čas, nenazadnje tudi zaradi tega, ker se mi zdi pomembno, da se pridobi ustrezne podatke za, včasih zelo pomembne, odločitve.
Zadnjič sem tako prejel nek tak klic in ko sva s prijazno gospo začela pogovor, je začetek obetal, da gre za relativno preprosto tematiko o „evropskosti“ v smislu, koliko se počutimo Evropejce, kaj nam pomeni evro itd. itd. Potem pa sva prešla na vprašanja, ki so me začela resnično motiti. Eden od sklopov je bil namreč namenjen odgovoru na vprašanje, ali si želim reforme. Sledil je nabor področij, ki jih je bilo precej. Tiste, ki so mi ostale v spominu, so bile zdravstveni sistem, delovna razmerja, pokojninski sistem, bilo pa jih je še nekaj. Na tej točki sva se s sogovornico morala malce bolj zaplesti v pogovor. Odgovori so bili namreč strukturirani na način, da si pri posameznem področju na vprašanje ali potrebujemo reformo, odgovoril od ena do pet – od „se popolnoma strinjam“ do „se popolnoma ne strinjam“.
Metoda ankete lahko seveda da določene koristne rezultate, a pri takšnem vprašanju in sedanjih družbenih okoliščinah, je spraševanje po tem, ali je potrebna sprememba (kar reforma je), po mojem nepotrebno. Skorajda prepričan sem, da bodo odgovori v veliki meri bili v prid sprememb. Rezultati takih anket pa lahko služijo tudi opravičevanju posegov in sprememb, ki si jih v bistvu ne želimo. Od tod tudi vprašanje, ki sem ga sam imel za mojo izpraševalko – kdo je naročnik. Odgovora sicer nisem dobil, le pojasnilo, da gre za vseevropsko anketo. Torej, ne znam si predstavljati, da anketa ne bo podala jasnega rezultata v smislu, da so reforme zaželene ali celo zelo zaželene. Razglašeno bo, da javnost močno podpira reforme in sprožili se bodo ustrezni mehanizmi političnega delovanja. A gre za vprašanje vsebine želenih sprememb.
Ob tem se vedno spomnim reka Variatio delectat, enega prvih latinskih rekov, ki sem ga po zaslugi prof. Ivanjka spoznal, mislim da v prvem letniku fakultete. Vem, da ga je takrat uporabil bolj hudomušno, češ ljudje imajo radi spremembe in to v kontekstu pretiranega spreminjanja predpisov v tistem času. Spremembe razveseljujejo ali spremembe so všečne, kot bi lahko rek, ki ga pripisujejo Ciceru, prevedli. Rek sporoča, da pravzaprav nihče nima rad monotonije in so zato spremembe dober način, da se ponovno pridobi pozornost. Težava je seveda v tem, da zgolj navdušenje nad spremembami in terjanje le teh, ne povesta ničesar o njihovi vsebini. Jaz si recimo lahko želim sprememb mojega telesa, a ko to rečem, mislim pri tem, da bi se za malenkost zmanjšal moj „kurji britof“, ne pa tudi, da mi odpade še tisto malo las, kar jih premore moja glava.
Taka vprašanja me zato razjezijo, ker ni podatka prav o vsebini sprememb, ki naj bi si jih zaželel. Če sprememba pomeni, recimo v pokojninskem sistemu, podaljševanje dobe, ko naj bi delal, sem proti, če pomeni obratno, sem za. In tudi to ni čisto enoznačno, ker ob tem ne želim, da se pokojnina zmanjša. Kako torej enoznačno odgovoriti, da sem za spremembe? In to je samo en primer, do katerega pač imam relativno jasno stališče. Obstajajo številni drugi, do katerih stališča niti ne morem zavzeti, ker nisem seznanjen ne z vsebino, ne s posledicami takšnih sprememb.
Izkušnje z do sedaj izvedenimi reformami tudi ne kažejo, da so bile izvedene z upoštevanjem interesov vseh ali v korist vseh, celo na ravni najnižjega skupnega imenovalca, kar bi nekako od urejanja v državni ureditvi pričakoval. Bolj se je izkazalo, da je šlo za kratkovidne posege, ki so praviloma zadovoljili zgolj parcialne interese. Ob takšnih posledicah in zmedi, ki jo sicer spremembe povzročajo, je seveda nujno vprašanje, ali je bolje ostajati ob starem ali tvegati z novim. V teoriji prava takšne dileme poznamo in gre za podobno stvar, kot je odnos med pravno varnostjo in pravičnostjo.
Če izpustim recimo Naomi Klein in celo Miltona Friedmana glede kriz in priložnosti za spremembe, je mogoče relativno hitro ugotoviti, v katero smer bodo šle. Nemški avtor Albrech Müller je že pred časom, leta 2004 izdal knjigo Die Reformlüge: 40 Denkfehler, Mythen und Legenden, mit denen Politik und Wirtschaft Deutschland ruinieren (prosti prevod: Laži o reformah: 40 miselnih napak, mitov in legend z katerimi politika in gospodarstvo uničujeta Nemčijo), v kateri je navedel 40 udarnih gesel, pod katerimi se opravičujejo reforme. Na razpolago nimam prostora, da bi glede vsake pojasnil njegove misli. Dejstvo je tudi, da obstajajo glede določenih resni pomisleki o upravičenosti njegovih trditev, a marsikaj od naštetega je znano tudi pri nas, kot na primer stroški dela so previsoki, nefleksibilnost trga delovne sile, živimo prek svojih zmožnosti in potrebna je privatizacija. V geslih, ki jih Müller omenja, se najde pravzaprav vse, kar smo poslušali tudi pri nas. Pogosto s sklicevanjem, da bomo bolj podobni prav tistim državam, kjer naj bi bilo to mnogo bolje (recimo Nemčija). Od vsega navedenega je to še najbolj zanimiva okoliščina.
Takšne spremembe temeljnih pravno urejenih družbenih sistemov imajo seveda posledice. Ne samo na področju, ki ga spreminjajo, temveč tudi na drugih področjih, ker je družbeno življenje nujno prepleteno. Če se ne upošteva vseh dejavnikov in interesov, se samo poveča nestabilnost, negotovost in potencialno ogrozi celo eksistenco države. A nekako se zdi, da je slednje izven dometa razmišljanja tistih, ki imajo v rokah moč, da se spremembe tudi izvedejo.
Z mojo sogovornico, ki seveda ni sestavljala vprašanj, sva se na koncu pač strinjala, da „takle pač mamo“ in podobno kot verjetno večina prebivalstva sva stoično ugotovila, da kot posameznika „itak ne moreva ničesar spremeniti“.
Če prav pomislim, mogoče bi pa prav sprememba teh najinih zaključkov, bila korak v pravi smeri. Takšna sprememba bi bila bistveno bolj všečna.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
