Načelno sem bil vedno skeptičen do medijev, ki so druge označevali za osrednje ali MSM (mainstream) medije, kar se danes že skoraj uradno uporablja. Vse preveč me je spominjalo na zgodbe o lisici in kislem grozdju ter mi puščalo vtis, da so njihove informacije drugačne predvsem z namenom odstopati in tako pritegniti pozornost publike, tudi za ceno resnega informiranja.
Na to sem postal bolj pozoren v prejšnjem desetletju – predvsem ker se je prepogosto pokazalo, da so napačne informacije prihajale prav od tistih, od katerih bi zaradi njihove tradicije in ugleda pričakovali najbolj objektivne. Danes se ve, da so svetovno javnost z razlogi za vojno z Irakom dodobra naplahtali, ta poseg pa je večina medijev kljub očitno neresničnim dejstvom hote ali nehote legitimirala. Na domačem terenu mi je zaradi poznavanja motivov in izhodišč različnih strani ter danes nujnega poznavanja zgodovine družbenega okolja bolj ali manj mogoče prepoznati bistvo. Včasih je težko opustiti kaj, kar si verjel in želel verjeti, a je pogosto nujno prav zato, ker je tako mogoče bolj objektivno spremljati ne samo preteklost, ampak tudi sedanjost. Toda domače dvorišče pač razmeroma dobro poznam.
Večjo skrb zbujajo spremembe na mednarodni ravni. Decembra sem pisal o tem, da je EU sprejela Resolucijo o strateškem komuniciranju EU zoper propagando, ki jo proti njej usmerjajo tretje strani. Ker ta omenja tudi Rusijo in ker je ocena obveščevalnih služb ZDA (glej tukaj) o vpletanju Rusije v njihove volitve izrecno omenjala medijski hiši Russia Today in Sputnik, je bilo pričakovati, da se bo dejavnost držav obrnila tudi zoper ta dva medija. Ponekod aktivnosti v zvezi s tem že potekajo.
Naslednja, ki bo deležna še za odtenek bolj grobega pristopa, je očitno medijska hiša Al Jazeera. Izrael namerava zapreti njihovo predstavništvo in izgnati novinarje. O neposrednih zahtevah nekaterih zalivskih držav do Katarja, da naj jo ukine, ni vredno niti govoriti. Da ta zahteva ni zrasla samo na zelniku teh držav, je jasno še največjemu bedaku.
Takšne medijske hiše (k njim prištevam še TeleSUR), čeprav neposredno financirane iz državnih virov, vendarle omogočajo še drugačen pogled, predvsem na mednarodno dogajanje. Očitno je, da sledijo tudi neki lastni agendi, vendar – kot je danes že jasno – je ta dosti bolj transparentna kot uniformno nastopanje osrednjih medijev na nekaterih področjih, recimo v mednarodni politiki. Zelo jasne kršitve mednarodnega prava, ki jih zagrešijo bodisi Združene države Amerike ali Izrael, tako samo ti mediji označijo kot kršitve oziroma posege v suverenost tujih držav, osrednji mediji pa jih praviloma zamolčijo ali navedejo kot popolnoma običajen dogodek. Kot pri vojni v Iraku se tako legitimira nekaj, kar je z mednarodnim pravnim redom v grobem nasprotju – pri tem pa kot zavezniki hočeš nočeš sodelujemo. Skrbi, da se ne bi razvedelo za kršitve mednarodnega prava, za katere sta odgovorni na primer Rusija in Sirija, seveda ni. Za to je dobro poskrbljeno.
O tem, zakaj in kako se v zahodnih državah oblikuje konsenz javnosti tako za ohranjanje obstoječega družbenega reda kot za mednarodno delovanje, že desetletja piše Noam Chomsky. Doslej še nisem našel avtorja, ki bi me prepričal o nasprotnem. Kvečjemu obratno, pogosto se pozneje izve, da je bilo delovanje še veliko bolj načrtno in usmerjeno, kot je trdil Chomsky. A te ugotovitve se pojavijo šele po že izvršenih dejanjih. Pogosto so zavestno prezrte, vsaj pri večini. Kljub temu da je takšno dogajanje v delih recimo Seymourja Hersha, Chrisa Hedgesa in podobnih podrobno opisano. Da ne govorim o lani izdani knjigi Nicholasa Schoua Spooked, ki govori o neposrednih povezavah med obveščevalnimi službami, mediji in celo hollywoodsko filmsko produkcijo.
Človek mora informacije vedno pridobivati iz več virov. Zlasti če se nas zaradi pomanjkanja informacij lahko potegne v kršitev pravil, ki so osnova moderne civilizacije. Sicer na splošno ne navijam za nobeno stran, vendar po logiki stvari pač moram slediti temu, za kar smo se v naši državi odločili. Hkrati pa v godlje, ki jih bomo skuhali, tudi nočem stopati slep.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
