Kot »razpravljajočega« sodnika me seveda za postopek zanima samo in izključno tisto, na kar bom lahko oprl svojo odločitev. Vse tisto, kar mi pri tem ne bo v pomoč, mi predstavlja nepotrebno »solato«. Na kratko povedano, od aktov obtožbe me zanima samo in izključno obtožnica oziroma obtožni akt, zapisniki o ogledu in zasegu predmetov ter seveda sami predmeti, izvedeniška mnenja in v naprej, s strani preiskovalnega sodnika opravljena zaslišanja obtoženega in prič. Kazenska ovadba, razni uradni zaznamki o zbranih obvestilih in podobno predstavljajo samo zadeve, ki za obravnavo niso samo nepotrebne, temveč predstavljajo tudi potencialni vir »okužbe«.
Še pri prej navedenih zapisnikih o zasegu, zlasti »corpus delicti« lahko pride do tega, da so zaradi nezakonitega delovanja organov pregona, listine neuporabne in zaradi tega celoten postopek pade v vodo. Zakaj torej je potrebno tvegati še z ostalimi stvarmi, ki v dokaznem smislu, tako ali tako nimajo vrednosti?
Zbrana obvestila od osumljencev, občanov in drugih so, zaradi posrednosti njihovega sporočila (zato pa se tudi pišejo v tretji osebi) izpostavljena možnosti napačne interpretacije posredovalca – policista, pa tudi, vsaj tako menim sam, ne smejo biti nekaj, s čemer bi lahko na obravnavi zaslišano pričo maltretiral, v smislu, zakaj pa ste policistu povedali tako, sedaj pa drugače. Pri pričanju na glavni obravnavi je tako, zaradi opozorila sodnika, dolžan govoriti resnico in ne sme ničesar zamolčati. Tega pa (v smislu postopka bodoča ) priča ni dolžna policistu.
Kazenska ovadba je tudi samo ovadba kaznivega dejanja in prestavlja, vsaj v dokaznem smislu neko »teorijo«, ki jo je postavila policija. Šele po opravljeni preiskavi in pravnomočnosti obtožnice predstavlja osnovo za začetek »pravega« kazenskega postopka. Preverjanje ali je podan predlog za pregon, kot pogoj za opravo kazenskega postopka, pa bi se lahko izkazal tudi kako drugače.
Uradni zaznamek o zbranih obvestilih osumljenca je sedaj že ustrezno obdelan s sodno prakso, a se še najde kakšen, kjer ni zabeležbe o seznanitvi s pravicam, ki jih ima – t.i. garancijami Miranda. Tukaj po mojem ni kaj razmišljati – ob vložitvi obtožnice, pa naj mi še tako govorijo drugače, bi morala ta listina, Miranda gor ali dol, skupaj z ovadbo izginiti iz spisa.
Enako je z uradnimi zaznamki o obvestilih t.i. privilegiranih prič – torej oseb, ki jih taksativno določa 236. člen ZKP. Največja nadloga je namreč, ko ti takšna priča, (ki je pri določenih kaznivih dejanjih praktično edini izvor obtožbe) na zaslišanju izkoristi pravno dobroto in ne priča. Pri meni je tako, da navadno obstaja zapisnik zaslišanja v preiskavi, kjer je opozorjena na to dobroto in na posledice, če se ji odpove, a zgodi se lahko tudi, da ni in potem si kaj hitro v godlji – beri »okužen«. To je še posebej frustrirajoče, če si kakšen, po svoji naravi dolg in zapleten postopek, že daleč pripeljal, potem pa se moraš ukvarjati še s tem.
Dobro, pri vseh teh zadevah obstaja »salvatorična« klavzula iz 4.a točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki pravi«razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo (sodnikovo namreč) odločitev. A to je pri teh pričah ( da o osumljencu, ki »poje« samo, ko ga primejo, niti ne govorim) zelo redko.
Sam vidim dve rešitvi, ki bi bili primerni in sicer, da se vse, ampak resnično vse potencialno nevarne oz. kužne listine iz spisa izloči ob vložitvi obtožnice oz., da v njem ostanejo samo tiste, ki se jih lahko uporabi zaradi procesno pravnih garancij in, da se obtožba in obramba po vložitvi obtožnice prekludira glede izločitvenih in dokaznih predlogov. Vse preveč se namreč obe preveč »ujčka« in obremenjuje sodišče, da pač zaradi nesrečne »materialne resnice« samo izvaja in samo sebi predlaga dokaze, da bi se »po resnici in popolnoma ugotovilo dejstva« (17.člen ZKP).
Vse zgoraj seveda je pisano z zavestjo in željo po tem, da se uspešno opravi delo, ki je pred sodnikom. Za tiste, ki radi »pređu brigu na drugoga« pa je sedanja ureditev dobra. Poiščeš v spisu takšno zadevo, nato pa se lepo »izločiš« in »nikome ništa«. A to je že posebna zgodba.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
