Sodba je na Hrvaškem povzročila precej razburjenja, saj obdolženi za povzročitev smrti drugih udeležencev v prometu ni bil prvič pred sodiščem. Tokrat je bil obdolžen zaradi tega, ker je leta 2011 v primoštenskem akvatoriju z motornim čolnom, gliserjem, s hitrostjo 25 vozlov trčil v italijansko jadrnico, pri tem pa sta lastnika, mož in žena, umrla. Postopek se je prvič končal z izrekom pogojne obsodbe, v tem, ponovljenem sojenju pa je bil krivde zaradi pomanjkanja dokazov oproščen. Sodišče namreč ni moglo izključiti možnosti, da je do nesreče prišlo zaradi sinkope – kratke oziroma hipne izgube zavesti, zaradi česar obdolženi ni mogel ustrezno reagirati.
Hrvaška javnost je bila ogorčena, med drugim zaradi očitno različnih izpovedi ključne priče v postopku. Ta je prvotno izjavila, da je obdolženi s kričanjem posadko jadrnice poskušal opozoriti, da gliserja zaradi okvare komand ne more upravljati, pozneje pa je trdila, da je bil neodziven oziroma da je kazal znake nezavesti.
Obdolženi, ki je znan hrvaški poslovnež in tudi povezan s politiko, je že leta 1980 na prehodu za pešce v Zagrebu do smrti povozil žensko, leta 1989 pa povzročil prometno nesrečo, v kateri je umrla še ena ženska. Poleg tega je povzročil še prometno nesrečo, ki se je končala brez posledic. Od leta 2009 do leta 2011 je bil kar tridesetkrat kaznovan za prometne prekrške, v času trajanja tega sodnega postopka pa še petkrat.
Predsednico sodnega senata v tej zadevi, Majo Šupe, so zaradi te sodbe, milo rečeno, močno kritizirali. Očitki so se raztezali od korupcije do nestrokovnosti. V javnosti je bilo precej zgražanja že pri prejšnjem sojenju, ko je prav tako predsedovala senatu. Takrat je bila izrečena pogojna obsodba, zadeva pa je bila razveljavljena prav zaradi tega, ker sodišče menda ni v zadostni meri – vsaj kolikor lahko razberem iz javnih informacij – preučilo vprašanja, ali je obdolženi omenjeno sinkopo res doživel. Sojenje je bilo tudi javno predvajano in v oči mi je padla za naše kraje precej neobičajna komunikacija sodnice z novinarji, ki si jo lahko ogledate v posnetku.
Britansko odločitev o uvedbi dosmrtnega zapora za drzno vožnjo, ki se konča z nezgodo, v kateri izgubijo življenje druge osebe, je spodbudil prav pritisk javnosti ob prometni nesreči, v kateri je umrla 21-letnica, storilec pa je bil obsojen na štiri leta zapora, vendar je bil po prestanih dveh letih že izpuščen na prostost. V javni razpravi je kar 70 odstotkov sodelujočih menilo, da je kot največjo kazen treba predvideti izrek dosmrtnega zapora. Dotlej je bila zgornja meja 10 let zapora. Na novo so uvedli tudi kaznivo dejanje predrzne vožnje, ki ima za posledico telesne poškodbe.
Obe zadevi kažeta na širše probleme, povezane z vedenjem vseh udeleženih v prometu, s katerimi se srečujejo moderne družbe. Tudi v Sloveniji smo pred kratkim dobili kaznivo dejanje predrzne vožnje v cestnem prometu (324. člen KZ-1), ki je dejanja, ki izvirajo predvsem iz malomarnosti povzročiteljev in smo jih doslej zaradi tega tudi mileje kaznovali, prestavilo v območje, kjer je odnos do prepovedane posledice bistveno drugačen. Kar zadeva ta dejanja, lahko na podlagi svojih razmeroma skromnih izkušenj rečem, da v veliki večini primerov vzrok za nesrečo ni bil v predrznosti, temveč je šlo za dejanja, ki ustrezajo klasičnim kaznivim dejanjem, storjenim iz malomarnosti.
Zdi se, da sta vsesplošna vključenost v promet in upravljanje najrazličnejših vozil izključila ali ublažila zavedanje o nevarnosti takšne aktivnosti. Na to kažejo tudi akcije, s katerimi se opozarja na nevarnost uporabe mobilnih telefonov pri vožnji. Svoje delovanje pri vožnji vozila smo tako ponotranjili, da se nam zdi, da recimo pisanje SMS-sporočila ne bo vplivalo na našo zbranost. Priznam, da sem to počel tudi sam, dokler hvala bogu nisem dobil telefona brez klasičnih tipk, ki zahteva preveč pogledovanja na zaslon. Bistveno je, da so vozniki pogosto tako trdno prepričani, da vožnjo popolnoma obvladajo, da potem pride do objestnosti. Ob tem se vedno spomnim besed svojega učitelja letenja. Potem ko sem napravil napako, ki je izvirala iz občutka, da »stvar obvladam«, vendar sva jo jaz in letalo na srečo prestala brez posledic, mi je rekel: »Ni težko biti dober pilot, težko je biti star pilot.« In to velja pravzaprav na vseh področjih, žal pa navadno zraven nas ne sedi učitelj, ki bi nas na to opominjal.
Objestnost zaradi navajenosti upravljanja različnih vozil pa je predvsem posledica tega, kako se na vedenje različnih oseb odzivamo v družbi. Prepričan sem, da se lahko pojavi in obstaja šele pod pogojem, da nekateri ljudje iz različnih razlogov niso izpostavljeni kritiki ali posledicam. Družbeni položaj je eden izmed teh razlogov. Na začetku omenjeni primer je v tem smislu dokaj značilen – drznost, brezobzirnost in s tem povezani uspehi v poslovnem življenju se tako lahko odražajo tudi v vedenju takšne osebe na drugih področjih, med drugim pri vožnji. In ker je v odnosu s takšnimi osebami v navadi, da jim zaradi ljubega miru ne ugovarjamo, takšno objestnost celo hranimo.
Opazno je tudi, da je za tistega, ki se v prometu obnaša predrzno, pomembno biti viden. Američani imajo za to lep izraz showing off. Na morju je to precej pogosto. Vsi smo že bili priča kakšnemu glisiranju v bližini obale. Sam sem nekoč doživel, da je nekaj metrov mimo moje barke pridrvela motorna jahta, ki jo je upravljal možakar na mostu, dvignjenem nad palubo (tako imenovani flybridge), pri tem pa je bil zaposlen z mlado damo, če se lahko tako izrazimo. Verjetno se je s tem hotel pohvaliti; geste pač nisem najbolje razumel. Zanima me, kakšna bi bila njegova obramba, če bi trčil v moje plovilo ... Sinkopa bi bila vsekakor možna.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
