Delo ima pet sklopov: prvega, ki je zajema razlago in pojasnjuje nastanek ter nekatere dileme strokovnih priporočil za ravnanje zdravnikov v Nemčiji, Avstriji, Švici in Italiji; drugega, ki se ukvarja z normativnimi perspektivami etike in prava; sklop, ki se ukvarja s pomenom za družbo; sklop namenjen ranljivosti in duševni oskrbi; ter sklop, ki zajema religijske perspektive. Za naše konce je takšna mešanica naravoslovnih znanosti, filozofije, prava in teologije še vedno bolj nenavadna kombinacija, a zborniki iz te serije so večinoma zasnovani na tak način. In v okoliščinah te pandemije je jasno, da njene posledice presegajo zgolj medicinsko tehnično ali organizacijsko razsežnost – multidisciplinarnost in pogledi iz mnogih zornih kotov so tako skorajda nujni.
Problem, ki mi je pri tem najbolj izstopal, je seveda vprašanje medicinskih odločitev v primerih, ko je več čakajočih pacientov, medicinskih pripomočkov in drugih kapacitet pa premalo za vse. Kako določiti vrstni red, katere kriterije upoštevati pri odločitvah, koga priklopiti recimo na „ventilator“, ali celo koga odklopiti iz podpore, da bi rešili nekoga drugega, ali so t. i. triaže v teh primerih sploh dopustne in tako dalje. Etične komisije pri zdravniških zbornicah v naštetih državah so tako relativno hitro sprejele različne smernice in priporočila, kako ravnati in reševati različne konflikte vrednot, ki lahko v takšnih primerih nastanejo.
Vemo, da je pri nas na precej kritik naletelo, gotovo v mnogih aspektih sporno, zajemanje podatkov za paciente v domovih za starejše občane, ki naj bi bilo namenjeno določanju načina obravnave obolelih za COVID-19. V zadnjem času je bilo objavljenih tudi nekaj zgodb o neobčutljivosti in neprimernosti komunikacije v primerih, ko se je paciente seznanjalo z obeti in nadaljnjim postopanjem neozdravljivo bolnih, ki sicer niso povezani s pandemijo. Te stvari so mnogo bolj povezane, kot bi si človek mislil. In prav ta aspekt me najbolj zanima, saj nosi nekatere podobnosti z opravljanjem sodniškega dela.
Zdravniki so po naravi stvari pri takšnem delovanju nujno potisnjeni v moralne dileme, ki jih ni mogoče enostavno razrešiti. Gre namreč za delovanje, ki nujno izbira med dvema slabima opcijama, in sicer na točki, kjer ni mogoče enostavno postaviti na tehtnico dve različni vrednoti in sprejeti odločitev na podlagi teže, ki jo predstavljata. Človeško življenje je namreč vrednota, znotraj katere postavljanje npr. količine in perspektive, zaradi njegove absolutne vrednosti ni mogoče. Na področju prava poznamo tudi sodne odločitve, ki so na ravni ustavne presoje zanikale to možnost - recimo poskuse, da bi se zakonsko uredilo možnost sestrelitve ugrabljenega potniškega letala, da bi se preprečila smrt drugih potencialnih žrtev – takšne ureditve je recimo zavrnilo Ustavno sodišče Poljske v letu 2008, še prej pa v letu 2006 Zvezno sodišče Nemčije, verjetno bi se jih našlo še nekaj.
Ker je danes na področju Evrope smrtna kazen odpravljena, sodne odločitve s takšnimi dilemami praviloma niso obremenjene, vendar moralne dileme kot take, še vedno obstajajo. Poljski avtorji Kaczmarek, Kaleta, Labieniec in drugi so recimo leta 2018 izdali zanimivo delo Koncepcija dileme v pravni in sodni etiki (The Concept of Dilemma in Legal and Judicial Ethics), ki se ukvarja z vprašanji moralnih dilem v sodstvu. Na tem mestu seveda ni prostora, da bi se s tem podrobneje ukvarjal, primeroma lahko naštejemo takšne dileme v primeru dojemanja dejanskih okoliščin neke zadeve, prepričanju o nepravilnosti ali neustreznosti (ne pa nujno neustavnosti) zakonske ureditve, nasprotujočih mnenjih izvedencev, odločanju o priporu in tako dalje. V teh primerih je sodnik pač postavljen v situacije, kjer odločitve niso zgolj poklicno uokvirjene, temveč zajemajo tudi njegovo človeško in moralno razsežnost.
V zdravstvu so recimo, kot nujno posledico sprejemanja takšnih odločitev, prepoznali t. i. »moralni distres«, ki povzroča občutek nemoči, anksioznosti in celo depresijo, na fiziološki ravni pa se to lahko manifestira s prebavnimi motnjami, nespečnostjo, glavoboli in nočnimi morami. Ukvarjanje z vzroki, simptomi in načini razreševanja situacij, kjer lahko do njega prihaja, je na področju medicine, vsaj kolikor sem videl na prvi pogled, dokaj dobro razdelano področje in se s tem pojmom medicinska etika precej ukvarja. V zgoraj navedenem zborniku so nekatere rešitve podali z oblikovanjem smernic, recimo s kolegijskim odločanjem, kjer več oseb prevzame breme odločitve, pa tudi z ustrezno psihološko in versko podporo.
Razlogi za ukvarjanje z zgornjim fenomenom so, glede na strokovno okolje, ki je sicer usmerjeno v zdravje, pravzaprav logično in pričakovano. A vendar, zdi se, da ob takšni osredotočenosti, ni vedno občutljivo na širši kontekst – družbeno okolje, interakcijo z drugimi posamezniki. Kot sem navedel, je bilo kar nekaj primerov, kjer so ljudje, potem, ko so bili na kakšnem zdravstvenem konziliju obveščeni o neizogibnosti smrti, kot posledice neke bolezni, bili ogorčeni nad odnosom do njih. Osornost, cinizem, zavračanje dialoga, celo sarkazem, če povzamem nekatere očitke. Lahko sedaj razpravljamo o primernosti ali neprimernosti takšne komunikacije – nedvomno je, da na tem področju ne zadostuje zgolj ozka strokovna usmerjenost. Potrebno je še dodatno osveščanje in verjetno izobraževanje, ki bi to spremenilo.
A bistveno je nekaj drugega – po mojem prepričanju gre bolj za emanacijo moralne stiske človeka, ki mora sprejemati takšne odločitve in jih posredovati drugim. V primeru moralnih dilem je namreč ekstremno pomembna njihova subjektivna plat. Teža odločitve ni povezana zgolj s kognitivnim elementom, temveč z celim naborom čustev, ki se jim v običajnem življenju poskušamo v čim večji meri izogniti. Naša družba, ki v ospredje postavlja užitek, te občutke ob strokovnem odločanju, ki je povezano z moralnimi dilemami, tako zgolj potencira. Nič čudnega, da imamo v Sloveniji na veliko področjih težave prav s sprejemanjem odločitev in prevzemanju odgovornosti.
Drugi element je mogoče še hujši – po sprejetju odločitve ostaja nekaj, kar je posledica odločitve – zgoraj navedeni poljski avtorji govorijo o »moralni ostalini« (moral residue), saj gre za močno izkušnjo, ki za sabo pusti določen vtis, ki je pravzaprav nujen, ker se moraš odločiti med dvema ali več slabimi različicami. Naše življenje in osebnost pa je utemeljena prav na takšnih izkušnjah. Te »ostaline« se, tako kot v kakem čajnem kotličku, nabirajo in nosijo s sabo tudi vse možne posledice. Črni humor, cinizem, sarkazem, sumničavost in podobne pojavnosti kažejo pogosto na to, kako izkušnje vplivajo na posameznika in njegov odnos do okolice. Te relativno benigne pojavnosti same po sebi še niso težavne – a če jih vneseš v zasebno življenje, lahko pričnejo resno krhati partnerske zveze in še kaj drugega. V končni fazi se lahko zgodi tudi kakšen eksces, ki potem ni več problem posameznika ampak celotnega poklicnega področja. Sodstvo seveda pri tem ni izvzeto.
Pri nas je ravnanje s »človeškimi viri« pogosto zreducirano na iskanje rešitev, kako čim lažje najemati in še lažje odpuščati (ali bolje znebiti se določenih »kadrov«). Da bi kdo razmišljal kaj več od zgolj operativne logistične podpore, je za sedaj skorajda iluzorno pričakovati. A dejstvo je, če hočemo, da ključne odločitve v našem življenju sprejemajo ljudje, je potrebno upoštevati, da niso zgolj razosebljeni strokovni stroji. V krizi, tako pravijo, pridejo na plan tako najslabše kot tudi najboljše plati ljudi – verjetno bi se dalo s primernim pristopom urediti, da bi bilo zadnjega več.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
