Zakonodajalec, ki ob podpori strokovnih pravnih služb sprejme predpis, lahko z njegovimi določbami krši kakšno ustavno kategorijo in Ustavno sodišče bo recimo takšen predpis na tak ali drugačen način prepoznalo kot neskladen z Ustavo. To nujno ne pomeni, da je šlo za akt – dejanje, ki je imelo v osnovi neko malevolentnost, pogosto gre samo za spregled širšega vrednostnega okvirja ali tudi nerazumevanje dejstev, ki so terjale pravno ureditev. Podobno je z upravnimi odločbami, akti lokalnih skupnosti in seveda s sodbami. Prav zaradi tega imamo celo vrsto varoval, ki so nujen del oblastnega delovanja – checks and balancies.
Večji problem je, kako ob takšnem spoznanju napake odpraviti njene posledice. Nekatere takšne napake namreč povzročijo posledice, ki so čisto konkretne in vplivajo na eksistenco človeka v realnem življenju. Pri kazenskih sodbah lahko tak človek preživi neupravičeno nekaj časa v zaporu, pri upravnih odločbah je lahko recimo onemogočen pri podpori, ki jo država zagotavlja v ustavni kategoriji socialne države, ali celo odstranjen iz države, nezmožen dobiti zaposlitev in tako naprej in tako naprej. Pri tem se pogosto izkaže, da je po ugotovljeni napaki pred osebo, ki je posledice utrpela, še dolg križev pot, da pride do povračila za pretrpljeno, naj bo to izraženo v denarju ali kako drugače.
Sam sem bil v preteklosti že strokovno soočen s tem vprašanjem. Ko sem tam nekje leta 2003 oz. 2004 začel delo vodje sektorja za azil pri Ministrstvu za notranje zadeve, me je takratni visoki funkcionar vprašal, kaj menim glede odločitve Ustavnega sodišča o t.i. „izbrisanih“. Kar se mene tiče (takrat me je še na veliko opredeljevala določena akademska naivnost), sem odvrnil, tu ni kaj dosti razmišljati. Glede na vse, kar je Ustavno sodišče reklo, bi bilo najbolje izvesti nek postopek, podoben vrnitvi v prvotno stanje (restitutio in integrum), vzpostaviti stare evidence, izdati dovoljenja za stalno prebivanje in konec besedi. In upati, da odškodnine ne bodo prevelike.
Raje ne bom razlagal, da moja enostavna rešitev nikomur ni bila po godu in potem se je ta nesrečna zadeva vlekla še nadaljnjih par let. Ker sam sicer za to področje nisem bil odgovoren in je šlo v bistvu za neformalen pogovor na teoretični ravni, si tudi nisem več belil glave s to problematiko. Še vedno pa mislim, da bi bilo takšno ravnanje najbolj pravno čisto in celo bistveno ceneje kot tisto, kar se je dogajalo kasneje. K ceni je namreč prišteti tudi delo nebroja upravnih delavcev, državnih odvetnikov in sodišč, ki so se nato še dolga leta ukvarjali s tem.
So me pa presenetili neformalni pogovori, ki sem jih takrat imeli z nekaterimi ključnimi akterji. Nima jih smisla imenovati, ker to za zadevo ni pomembno. Razlogi, ki so jih navajali proti zgoraj navedeni rešitvi, so bili skorajda bizarni – od nekih nenavadnih političnih razlogov do ne vem kakšnih lastninskih vprašanj in še kaj bi se našlo. A v ozadju je bila nekako ideja, da bi s tem omogočili nekim sumljivim likom pravice, ki bi jih bilo tako ali tako potrebno vzeti, še zlasti pa ne nagraditi nekih potez, ki naj bi jih vlekli v škodo naše države.
V ozadju je bilo mogoče prepoznati, da gre za svojevrstno željo, da bi se s to hojo po tankem ledu pravnega odločanja na meji ustavnosti in zakonitosti sledilo neki nenavadni ideji dobrega ali bolje rečeno, da bi se na tak način odvračalo domnevno zlo tistih, ki so se nekako „pravno izmazali“, vendar tega niso etično vredni. Ta občutek, da bi s tem, ko bi sledili jasnemu pravnemu sporočilu, nekako priznali poraz ali dali vrednost nekomu, ki si tega „ne zasluži“, je produciral neke vrste zakrčenost v zadevah, ki bi sicer morale biti relativno enostavne.
Na tem mestu je potrebno povedati, da kljub popolnemu razumevanju domneve nedolžnosti in njene razsežnosti, ne morem zanikati določene vrste nelagodja, ki se pojavi, ko moraš sprejeti recimo oprostilno sodbo iz razlogov, ker ni dokazano, da je nekdo storil kaznivo dejanje, ali celo takrat, če ni podano kaznivo dejanje, je pa šlo recimo za moralno sporno, če ne celo sprevrženo dejanje. Moje ravnanje ali odnos se seveda v takšni zadevi na zunaj ne bo prepoznal. Da bi pa zanikal takšne občutke, bi bila najmanj hipokrizija – nenazadnje tudi sam sem človek. Tako seveda ne morem trditi, da bi bil popolnoma izvzet iz zgoraj opisane psihologije in vsaj občasno se dogajajo pri tem precej močne notranje borbe. Takšna je pač narava tega poklica in s tem se moraš spopasti.
Pred kratkim sem bral zanimivo knjigo Marka Godseya: Slepa Krivica, v kateri nekdanji tožilec razkriva psihologijo in politiko napačnih obsodb (Blind Injustice: A Former Prosecutor Exposes the Psychology and Politics of Wrongful Convictions), ki opisuje včasih bizarno, vsekakor pa nenavadno ravnanje sodišč (in tožilstev) v obnovah postopkov, kjer se poskuša dokazati, da je bila prvotna obsodba nepravična, ker je bila dokazna podlaga bodisi nepravilna ali zmotna, pogosto tudi zaradi neobstoja ustreznih kriminalistično tehničnih možnosti. Praviloma bo tukaj šlo za recimo naknadne analize DNK, ki jih v času storitve kaznivega dejanja ni bilo ali pa ni bilo vzorcev, na katerih bi se ta analiza izvedla. Kljub tem analizam, ki so v posameznih primerih nesporno pokazale na drugega storilca, so namreč sodišča in tožilstva počela nenavadne stvari, da se sodba ne bi razveljavila oz. postopek vsaj zavlekel.
Godsey takšno ravnanje pripisuje trem psihološkim faktorjem – kognitivni disonanci, administrativnemu zlu in dehumanizaciji. Glede kognitivne disonance je bilo kar precej napisanega, posplošeno in na kratko v bistvu pomeni, da ob neskladju misli te poskušamo uglasiti tako, da močnejša prevlada in šibkejša izgine. Enostavneje, v kazenskih primerih to pomeni, da je obsodilna sodba prevladala do te mere, da morebitna nedolžnost sploh nima mentalnega prostora, v katerem bi jih bil pripisan pomen in jo zanikamo. Soočenje s tem lahko privede do poskusa, da se z dodajanjem včasih resnično čudnih elementov, ohrani prvotno tezo. Recimo, v primerih posilstev, kjer je DNK test pokazal, da obsojeni ni mogel biti darovalec vzorca semenske tekočine, se je v ZDA pojavila teza o „neobtoženemu sostorilcu“, po kateri sta pri dejanju morala biti dva – že obsojeni in tisti, ki je potem pustil opisano sled (neformalno se je je to imenovalo unindicted co-ejaculator). Ta element je v kazenskih postopkih, ki temeljijo na sumu storitve, kar izraža obtožnica, pravzaprav do določene mere razumljiv in prepoznan že dolgo nazaj. Podobno je s tretjim elementom Godseyeve teze o dehumanizaciji, kjer se poskuša osebi tako ali drugače odreči ali zmanjšati njegovo človeškost, ker bi se sicer morali nujno soočiti s tem, da je pravzaprav vsak sposoben kaznivega dejanja.
Zanimiv pa je pojem administrativnega zla (administrative evil, lahko bi rekli tudi administrativne zlobe). Gre za fenomen, opredelila sta ga avtorja Guy B. Adams in Danny Balfour, ki ga nekako označuje okoliščina, da običajni ljudje v okviru svojih običajnih poklicnih in administrativnih vlog lahko sodelujejo v dejanjih in aktivnostih, ki so zla (ali moralno vprašljiva), ne da bi se zavedali, da je to, kar počnejo, v bistvu narobe. Celo več, opazovalci lahko njihova dejanja ocenjujejo kot dobra. Ne morem se upreti misli, da je znamenito "pošiljanje nekam", ki je v javnosti naletelo na presenetljivo pozitiven odziv, delovanje v okviru tega pojava.
Godsey za sodnike in tožilce tako pravi, da je prepričan, da zgoraj navedeno delovanje ni posledica neke inherentne zlobe, temveč zgolj prepričanje, da je treba „sestreliti“ zahteve „slabih ljudi“, ne da bi pri tem sploh imeli lastno refleksijo o moralnosti takšnega ravnanja. Večina jih namreč svoje članstvo v organizaciji, v katere naravi je, da se ukvarja z najskrajnejšimi deviacijami, vidi kot del širšega poslanstva in na določen način presumira prav takšno „pravilnost“ delovanja. V tej vlogi čisto enostavno niso sposobni stopiti izven sistema in nevtralno opazovati ali soditi o svojem početju.
Tukaj sem seveda že zdavnaj presegel obseg kolumne. Nekako pa se mi zdi, da se takšnim stvarem vseeno posveča premalo časa ali se poskuša najti na nek način bolj opravičljiv razlog, recimo politična ali ideološka prepričanja. A včasih, ko opazujem, kako se nekateri spreminjajo, ko nastopijo svojo vlogo v takšnih funkcijah, se mi zdi, da gre za globlje, psihološke razloge, recimo takšne, kot so predstavljeni zgoraj. Gotovo je, da obstaja tudi na tem področju nek esprit de corps, ki bi ga bilo dobro preučiti ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
