Pravna pravila (pa tudi pravila morale) so pač takšna, da njihova kršitev (praviloma) ni samo možna, temveč predstavlja celo pogoj za njihovo veljavnost. Preprosto povedano, postavljati pravna pravila, ki jih ne bi bilo mogoče kršiti ni prav nič smiselno.
Pri kaznivih dejanjih je tako, da so tista pravila, ki jih poskušajo doseči skrita, kot smo se to učili pri pravnoznanstvu, v hipotezi za uporabo sankcije, torej, da jih je možno razbrati šele tako, da izluščimo vedenje, ki je obratno opisu kaznivega dejanja. Npr. Opis kaznivega dejanja “Kdor drugemu vzame življenje se kaznuje z zaporom najmanj petih let” nam v bistvu sporoča: “Ne ubijaj !”
Pravnih in drugih tovrstnih pravil je seveda nebroj in, pošteno povedano, če bi se vseh držali, bi verjetno naše življenje bilo precej otežkočeno. Je že res, recimo, da pravi moralno pravilo, da naj ne lažeš, a priznajte, kakšna majhna, majhna laž, gotovo uide vsakomur. Tudi kakšno cestno prometno pravno pravilo smo kršili verjetno prav vsi, pa četudi takrat, ko smo jo, v naglici ucvrli preko ceste mimo prehoda za pešce, da postavim tak recimo temu, bolj benigni primer.
Pravniki naj bi bili, zlati odvetniki, tako je splošno prepričanje, tisti, ki predvsem iščejo možnosti, ki predstavljajo pot mimo postavljenih pravil in tako omogočajo, recimo temu, svobodnejši prehod skozi to mrežo ovir, ki človeku, takšno je pač njegovo družbeno življenje, preprečujejo popolnoma neovirano delovanje. V bistvu je potem, ko se na fakulteti vržeš v študij v tem prepričanju, najbolj presenetljivo prav to, da se učiš predvsem o tem, katera pravila obstajajo, oz. kako doseči njihovo spoštovanje v čim večji meri. Tako na začetku pravnikovega študija o “luknjah v zakonih” ni ne duha ne sluha. Občasno ti namignejo, da je “takšna pravna rešitev sporna” ali pa, da bo to ali ono področje urejeno “de lege ferenda” in podobno.
Potem, ko se počasi v okolici razve, da si šel za “jezičnega dohtarja” te precej hitro obiščejo prijatelji ali znanci (za katere pogosto še vedel nisi, da so tvoji znanci), ki so, vsaj tako je pravilo, prišli navzkriž z kašnim pravnim pravilom in seveda pričakujejo od tebe, da jih boš rešil grozeče jim sankcije. Kršitev prej omenjenih cestno prometnih predpisov bo verjetno prvi primer, s katerim se nadebudni študent prava pri takšnem početju praviloma sooči in potem se pišejo pritožbe s pogosto zabavno vsebino, ki bo praviloma vključevala kar določbe ustave in druge “težke” pravne besede.
Čez čas, razen, če se ne odločiš, da boš uporabljal svoje pravno znanje prav za “reševanje” takšnih zadev, se zadeve malo umirijo in nekako najbolj mirno živiš, če poskušaš ljudem vpeti njihovo pot v prej omenjeno mrežo omejujočih pravil, tako, da na koncu vendarle ohranjaš pravni red. Po domače povedano, da jim svetuješ, še preden kakšno postavljeno pravilo kršijo.
Je pa res, da si včasih kar osupel pred tem, s kakšnimi kršitvami se ljudje pogosto “izmažejo” v tem pravnem svetu.
Na začetku omenjena pravila, katerih kršitev nosi takojšnjo posledico, pa so takšna da ti pravno znanje ne pomaga kaj dosti. Recimo, če se odločiš, da boš kotno brusilko uporabil na tak način, ki je v nasprotju s pravilom, da potrebno rezno ploščo za nerjavno železo na obdelovanec pripeljati tako, da je površina čim bolj pod pravim kotom. Kljub moji izobrazbi in nedvomnem pravnem znanju me iz kršitve tega pravila ni moglo potegniti nič. Posledice je odpravljal mlad stažist na kirurgiji v Rijeki.
Hmm, na nek način sem prav zadovoljen, da je konec dopusta in se spet vračam v svet, kjer je pravila (včasih, da se razumemo) možno tudi kršiti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
