Bistveno drugače pa je z osnutkom ZKP, ta me je vrnil nazaj v dobre stare čase, ko sem z vsem entuziazmom študenta „padel notri“ v študij. Če bo vse to dejansko začelo veljati, se nam namreč obetajo, milo rečeno, tektonski premiki na področju kazenskega prava. No, vedeli smo, da se bo to prej ali slej zgodilo, saj se zelo jasno spominjam, da je že v poročilu ob sprejemu ZKP leta 1994 pisalo, da je sedaj veljavni ZKP samo prehodni zakon do uvedbe adversarnega postopka, a vseeno je ta osnutek prava „bomba“.
Najpomembnejši poseg je gotovo odprava dolžnosti iskanja resnice, ki jo nadomešča dolžnost, da mora sodišče enako pazljivo preizkusiti navedbe strank o dejstvih, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi o dejstvih, ki so mu v korist.
Za sodišče je takšna zasnova seveda bistveno bolj primerna, o tem ni dvoma. Še iz rimskega prava poznamo izrek „da mihi factum dabo tibi ius“ in bil je skrajni čas, da se kipu pravičnosti tudi pri kazenskem pravu znova zavežejo oči. Ne bi rad tukaj bil nepravičen do državnih tožilcev, a pogosto je bilo sodišče na nek način talec tožilstva, zlasti pri zadevah, kjer je bil predlagan dokazni obseg podan v smislu „bomo videli, kaj bo sodišče reklo“ ali po domače „APP“ sistem (za nepoučene „ako prodje, prodje“).
V takem primeru, ki so resnici na ljubo v zadnjem času vse bolj redki, je moral celo sodeči sodnik zavihati rokave in se, vsaj za nekaj časa, preleviti v detektiva. Saj ne rečem, takšno delovanje je včasih prav zanimivo, a hkrati tudi, milo rečeno, zelo zamudno in kar je še pomembneje, nemogoče se je izogniti nepristranskosti, saj se ti prej kot slej (izven okvirov postopka) pojavi neko prepričanje, kako se je stvar v resnici zgodila. In temu se je, kot nas je to opozarjal še na fakulteti Boštjan M. Zupančič, potrebno v postopku kar se da dolgo izogibati, saj sicer postopek nima drugega pomena, kot zgolj izrek kazni ali oprostitev.
Torej, po novem osnutku bo tako tožilec odgovoren za ustrezno pridobitev dokazov, sodišče bo pri tem igralo zgolj funkcijo garanta, ki bo preprečeval, da pri pridobivanju teh dokazov ne bo kršitev obtoženčevih pravic. Do tukaj vse dobro.
Me pa je zbodel stavek v oceni stanja in razlogih za sprejem zakona, kjer se navaja, da „bi bilo možno „enakost orožij“ zagotoviti le, če bi imel vsak obdolženec že v preiskovalnem postopku zagovornika.... vendar pa zaradi zelo velikih finančnih posledic za proračun države takšne zakonske ureditve nimajo niti najbogatejše države..“ Tukaj pa mi zadeva postane malo manj všeč.
Prvič, osnova vsakega adversarnega postopka je ravno „enakost orožij“, če enakosti ni, potem tudi postopek ni adversarni oz. je tak le navidezno. Pravičnost, ki si je tako lepo zavezala oči, ima v takem primeru v roki tehtnico, ki krepko visi na eno stran. Posledica tega pa bo seveda, da bo morala justica spet sneti prevezo in skrbeti, da se tehtnica lepo izravna. In smo spet na začetku, tokrat iz druge strani.
Že kar vidim sodbe višjega sodišča, ki bodo vsebovale sintagmo o tem, „da bo moralo sodišče v ponovljenem postopku izvesti še...„. Kaj se bo torej zgodilo? Če se v okviru novega postopka ohranijo sedanje določbe o zagovornikih in se ne razširi možnost, da ima obdolženec v vseh fazah postopka zagovornika, bo moralo varstvo slednjega v celoti prevzeti sodišče, kar pa pomeni vračanje na stare tire. To bo spet podaljšalo postopke in podrlo krhko ravnovesje.
Nenazadnje država tukaj ne bo ničesar prihranila, temveč zgolj prenesla stroške v druge dele postopka in seveda na sodišča. Bojim se, da bomo samo zamenjali našega „ugrabitelja“ in torej ne bomo talci obtožbe, temveč obrambe. Določba, ki nalaga dolžnost ugotavljanja resnice policiji in državnemu tožilstvu pa po prepričanju mnogih ni nadomestilo za prejšnjo ureditev, še več, po mojem mnenju je, milo rečeno, naivna.
Na srečo je osnutek dan v javno razpravo in ta bo povzročila, vsaj tako upam, da bo leto 2008 tudi brez globalnega segrevanja, zelo vroče. A bo za ohladitev tudi poskrbljeno, verjetno s plačilnimi listami.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
