Tale zadeva zadnjič pa mi je dala misliti. V Letalskem centru Maribor sedaj uporabljajo bistveno boljša šolska letala – Grobove Twin Astirje in „vitlo“, ki te, za razliko od stare, z lahkoto dvigne na okoli 400 metrov višine (stara le do okoli 250). Tudi samo letalo se obnaša občutno drugače in ko mi je učitelj predal komande, sem imel občutek, kot da sem prvič v zraku in ne v dobrih starih časih. Takrat sem v zraku preživel okoli 400 ur in obvladal še kakšne bolj zahtevne „plastike“, kot smo imenovali visokosposobna jadralna letala. Tako sem se tokrat, sam v sebi preklinjajoč, mučil s tem, kako uskladiti kretnje pedalov in krmilne palice, ne da bi letalo nepravilno drselo v ali iz zavoja in preveč nihalo v hitrosti. Ker je za mano sedel učitelj, ki je bil v mojih zlatih časih začetnik (sedaj pa tudi že sam rahlo osivel), me je bilo pri tem opletanju precej sram, priznam. Ko sem z letalom zavil v „finale“ na pristajanje, nisem več zdržal in sem ga preprosto prosil, da prevzame krmila. Za pristajanje moja tehnika pilotiranja milo rečeno, ni bila več primerna.
Iz kabine sem izstopil ves poklapan in ponižen. Učitelj, ki je ves čas leta lahko spremljal moje lomastenje po krmilih – zadeva ima pač podvojene „komande“ - je moje stanje dobro prepoznal. Pomirjujoče je navrgel, da je pač Astir malo bolj neobčutljiv po smeri (zahteva namreč precej pritiska na smerno krmilo). A oba sva vedela, kakšno je realno stanje stvari. Za ponovno obvladovanje tehnike, ki bi omogočala samostojno letenje, bi bilo potrebno kar nekaj časa. Tako pač je, leta odsotnosti so naredila svoje.
A vendarle, z drugim jadralnim letalom, je v zraku hkrati bil moj starejši sin in sva si, kot sem nekoč že sanjal, za trenutek delila nebo. Ta pozitiven občutek je prevladal. Bilo mu je všeč in tako sva, upam, stkala še eno vez med sinom in očetom. Je prave starosti in če se bo odločil za ta šport, bom resnično zelo vesel.
Verjetno je bralec sedaj vsaj poškilil, če je na pravi spletni strani, ker je ta namenjena pravu in na videz jadralno letenje s tem nima kaj dosti opraviti. Naj pomirim, stran je prava in jadralno letalstvo ter letalstvo nasploh ima še kako opraviti s pravom. Gotovo je ena izmed bolj pravno normiranih dejavnosti, da pa je stvar še bolj zanimiva, je pravna urejenost letalstva gotovo ena izmed bolj mednarodno pravno usklajenih. Pravna pravila, ki urejajo letalstvo, že zaradi njegovega tehničnega značaja, specifične nacionalne zakonodaje ne bi ravno prenesla. V zraku pač ni jasno začrtanih meja.
Določena specifika je tudi v tem, da ima lahko kršenje pravil za posledico dokaj pogosto čisto konkretne in nič kaj pravne sankcije. Pravna pravila, ki urejajo letenje, so namreč, kot sta nam, mladcem, zbranim na letališkem travniku, razlagala moja letalska učitelja Kuhar in Erjavec, „napisana s krvjo“. Nastala so kot posledica spoznanj ob letalskih nesrečah – od minimalnih višin do minimalnih vremenskih pogojev in podobnega – okoliščin, ki so bile posredni ali neposredni vzrok, da se je letalo zrušilo.
Richard Bach, ta veliki literarni in letalski romantik je takole napisal v Podarjenih krilih:
Letenje je eden izmed redkih športov, kjer je kazen za napako smrt. Na prvi pogled se to zdi grozno in pretresljivo, javnost se zgrozi ter je pretresena, ko izve, da se je ta ali oni pilot ubil, ker je zagrešil nedopustljivo napako. Toda pogoji, ki jih letenje postavlja pilotom, so pač taki: ljubi me in spoznaj me, pa boš doživel neskončno radost. Če me ne ljubiš in me ne spoznaš, se lahko najdeš v brezizhodni zagati.
Kar je navedel ni nič drugega kot spoštuj pravila, ne zaradi pravil samih, ampak zato, ker je od tega odvisno tvoje življenje – ne zgolj kot fizična pojavnost, temveč njegova vsebina in bistvo. Samoumevnost možne posledice je zgolj tista, ki grobo vzdržuje to strukturo, a to ni edina stvar, potrebno je več – ljubezen in spoznanje, da bi lahko resnično bil del tega. Bach tukaj odpre, zanimivo, v bistvu pravno filozofska vprašanja, ali je mogoče celotno naše bivanje urediti s pravnimi pravili in kaj je tisto, kar nas sili v njihovo spoštovanje. To dilemo dodatno razkrije v zgodbah Kaj sem odkril v Farizeji in Šola popolnosti iz iste knjige, kjer pokaže, da lahko preveč togo oblikovani predpisi privedejo do napačnih učinkov, če jih razumemo kot edino garancijo varnosti – „ne košček papirja, razumevanje“, pravi.
Če se vrnemo k pravu na splošno – utemeljenost pravnega urejevanja in spoštovanje postavljenih pravil, to vemo, ne temeljita zgolj na grožnji s prisilo. Njihovo spoštovanje je trdno povezano z zavedanjem smisla življenja v določeni življenjski skupnosti in bolj, kot je slednji oddaljen od adresatov, manj je samoniklega spoštovanja pravil. Zato pogosto ne sprejemamo omejitev, ki se nam ne zdijo smotrne. Primer z ukrepi ob COVID 19 se ponuja skoraj sam. A predstavljajte si, da bi virus namesto starejših bolj ogrožal otroke – ker je v naravi človeka skrb za naraščaj, bi bila stopnja samoumevnosti bistveno višja. Mogoče celo tako visoka, da pravnih pravil, ki bi to urejala, sploh ne bi bilo potrebno sprejemati.
A če se vrnem na letalstvo in pravo ... S tem je povezana zanimiva anekdota, ki povezuje mojo nekdanjo poklicno pot – asistenta za teorijo in filozofijo prava - z letalstvom. V sredini devetdesetih let, ko sem pričel s tem delom na Pravni fakulteti v Mariboru, mi je moj mentor in predstojnik (izrazi, ki preskromno pojasnjujejo njegovo vlogo) akademik Marijan Pavčnik, predlagal, da bi skupaj obiskala Arthurja Kaufmanna. Slednjega bralstvu verjetno ne rabim posebej predstavljati, ker je avtor Uvoda v filozofijo prava, knjige, ki jo pozna ali bi jo vsaj moral poznati vsak študent prava. (Mimogrede, sedanjo izdajo briljantno dopolnjujeta dodatka Marijana Pavčnika in Aleša Novaka). Ideja, priznam, mi je ob želji, da do srečanja pride, vzbujala tudi določeno stopnjo groze, značilne za človeka, ki se zaveda, da njegovo znanje še ni na ustrezni ravni. Tako nekako nisem najbolj vzpodbujal, da bi se to srečanje tudi udejanilo.
A leta 2001, ko je izšla Radbruchova Filozofija prava, sem skorajda z osuplostjo prebral njegov spremni spis Namesto uvoda oz. pismo njegovemu vnuku. V njem omenja, da bi se rad z njim pogovarjal o vojni, v kateri je služil štiri leta kot letalec, in jadralnem letalstvu, kot pravi „najlepši obliki letenja“. Arthur Kaufman je žal, prav tega leta tudi umrl. Zamudil sem torej več, kot „zgolj“ srečanje z avtoriteto na področju filozofije prava, zamudil sem tudi srečanje z letalcem. Kako že pravijo – priložnost zamujena, ne vrne se nobena.
Vsekakor sam naslednje priložnosti za polet ne bom zamudil. In takrat bo „kroglica“*, prmojdunaj, v sredini in nos letala lepo na horizontu. Ker enkrat bi se rad vrnil tja gor po tisti neopisljiv občutek, ki ga lahko daje samo letenje.
(*„kroglica“ – instrument, ki v bistvu kaže, da pilot koordinirano uporablja pedala in krmilno palico)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
