Pravo ni samo sredstvo za reševanje sporov in urejanje medsebojnih razmerij ampak je predvsem civilizacijska pridobitev, ki sobivanje ljudi ureja bistveno drugače, kot je to med skupnostmi ali skupki (drugih) živali. Če površno sledim Thomasu Hobbsu, bi rekel, da smo se naši živalski spontanosti in impulzivnosti odrekli v zameno za pravno urejena razmerja. Tega ne bi smeli nikoli pozabiti.
Mogoče je prav vpliv medijev tisti, ki je nekako dvignil prag naše sprejemljivosti za stvari, ki bi jih še nekaj desetletij nazaj označili kot barbarske. Ne govorim o televizijskih ali časopisnih hišah, ampak čisto preprosto o tehničnih možnostih za zaznavanje in shranjevanje dogodkov našega bivanja. Na Youtubu lahko brez vsakršnega problema najdete skorajda neposredne prenose smrti ljudi, bodisi zaradi nesreč, strelov ostrostrelcev ali vojnih spopadov, vse v barvah, brez posebnih efektov ali podobnega, zgolj z videosredstvi zaznan trenutek, ko je nek posameznik prenehal s svojim obstojem.
Če si pogledate kriminalke iz osemdesetih let prejšnjega stoletja boste redko našli sploh kakšen kader s truplom, medtem ko sodobne različice ne samo prikazujejo trupla, temveč skorajda tekmujejo v tem, kdo bo prikazal bolj grozni prizor, celo potovanja projektilov po telesu, lomljenje kosti, brizganje krvi in tako naprej. Pa to ni zgolj v kriminalkah, tudi na, recimo temu poljudnoznanstvenih programih lahko opazujete obdukcije, preučevanje mumij in podobno.
Nobenega dvoma ni, da se s tem poskuša doseči intenzivnejši odziv tistih, ki takšne prizore gledajo oz. gledamo. Ti intenzivnejši odzivi pa seveda pomenijo tudi dreganje pod tanko skorjo civiliziranosti, ki se odraža predvsem v zadržanosti do občutkov, ki bi jih lahko označil s skorajda arhaičnim izrazom, da so nizkotni.
Temu »zadevanju« z intenzivnimi občutki smo izpostavljeni vsakodnevno tudi preko sredstev informiranja – če sije sonce in je toplo, bodo informativni programi televizij in dnevno časopisje poročalo o tem, kakšne posledice za naše zdravje ima to, kako zaradi vročine propadajo plodovi na poljih, če bo deževalo ali bo hladno, bo spet govora o poplavah in podnebnih spremembah. Pa saj mi verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati.
Nadalje se človek resno sprašuje, če se še katerakoli novica da sporočiti brez izrazov »šokantno«, »afera«, celo na področjih, ki bi sicer, sporočena na nevtralen način, povzročila le kakšno zehanje.
Nekdo mi bo verjetno očital, da je pravica informirati in biti informiran človekova pravica in, da lahko na tak način aktivno sodelujemo in kritično presojamo za vse nas pomembne dogodke. S tem se seveda strinjam.
A če pomislimo malo bolje, s tem ko se neka informacija poda v takšni obliki in s takšnim namenom, povzročimo zgolj dvig adrenalina in tiste ogorčenosti, ki nikoli ne prispeva k civilizirani debati. Če si prebirate komentarje pod novicami na spletnih straneh (pa tudi v javni razpravi) boste to jasno zaznali. Adrenalin, kot vemo, ima v našem telesu prav poseben namen, namreč, da omogoča hitro delovanje v kriznih primerih. Bodisi za borbo ali bežanje, odvisno pač od okoliščin primera. Pri tem pa se praviloma izključi razmislek oz. preudarek.
Zgodovinsko gledano, hitrost in impulzivno delovanje nikoli nista prispevala k premišljenim rešitvam. Če se igramo z tako intenzivnimi občutki, se vedno oddaljujemo od urejenega delovanja, če to apliciramo na množico, pa predvsem povzročamo delovanje, ki ga ne moremo več predvidevati in, ki končno privede tudi do prizorov, navedenih na začetku. Nikakor me ne čudi, da se potem, ko se zadeve malo umirijo, pogosto ugotovi, da se je »ups« zgodila napaka in da bi bilo potrebno k stvarem pristopati malce bolj s premislekom, počasneje in predvsem, brez pretiranega vzdigovanja prahu.
Ob dvignjenem pragu za sprejemanje minljivosti drugih (ker v sebi se vedno čutimo nesmrtne) in posledično izključenem razumevanju drugih zaradi vznemirjenosti, ki terja impulzivno delovanje, se pogosto storijo največje krivice.
Če kdaj, je sedaj pravi čas, da »zaustavimo konje«, si vzamemo čas za premislek in omogočimo, da v ospredje pride pravo. Tudi v »visokooktanskih primerih« …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
