Delovanje zakona kot osnovnega elementa v tem dogajanju je pravzaprav gibanje v območju, ki presega zgolj opisovanje družbenih razmerij, ni pa zgolj golo predpisovanje ali določanje razmerij. Poteka vmes med tema dvema skrajnostma, ki mu zarisujeta nujno omejitev. Podobno je delovanje zakona vezano na upoštevanje lastne dinamike družbe, ki se bo ob njegovi uvedbi odzvala ne samo z želenimi ravnanji, temveč bo nujno povzročila tudi ravnanja in posledice, ki jih zakonodajalec ni želel. Pretirana progresivnost zakonodaje tako ni nič kaj bolj zaželena kot njena pretirana konservativnost ali celo pasivnost.
Zakonodajalčevo delovanje je razmeroma lahko kritizirati, ker je nujno odraz političnih razmerij in vsega, kar kupčkanje z interesi zajema. Četudi tega pogosto ciničnega pragmatizma ne vidimo ali ne dojamemo na prvi pogled, se ga dandanes jasno zavedamo. V dogajanju okoli trgovinskih sporazumov je precej jasno vidno, da je pri tem pogosto zelo jasno prisoten tudi diktat naddržavnih struktur, ki se za takšne »malenkosti«, kot je minimalni družbeni konsenz, ne zanimajo kaj dosti. A kakorkoli že, ker na tej ravni vedno obstaja več vrednot, ki se včasih izključujejo, treba pa jih je upoštevati, je mogoče pričakovati, da bo neka zakonodajna odločitev resno posegala v sicer spontano družbeno dogajanje in ga – sploh če zadeva kakšno bolj sporno vprašanje – tudi dodobra razburkala.
Postavlja se vprašanje, kdaj ima takšne posledice sodba sodišča oziroma ali jih sploh lahko ima. Tudi sodbe, še zlasti tiste, ki jih izrečejo najvišja sodišča, imajo navsezadnje enake učinke kot sprejetje nekega zakona, ker nujno vplivajo na nadaljnje odločanje sodišč, bodisi neformalno bodisi formalno, odvisno od ureditve izvrševanja državne oblasti. Še pomembneje: medtem ko je zakonska ureditev zaradi svoje abstraktnosti, splošnosti in posledične pomenske odprtosti takšna, da v njej marsikdo prebere in vidi, kar sam želi, pa je odločitev sodišča nujno povezana s konkretno osebo in konkretno življenjsko situacijo. Tako se šele s sprejetjem sodne odločitve neposredno zazna, kaj zakon resnično »pravi«, to pa se pogosto lahko zelo razlikuje od tega, kar se je govorilo ob sprejetju zakona, ki je osnova sodne odločitve.
Večkrat se šele na ravni konkretnih primerov pokažejo pomanjkljivosti, na katere je bil zakonodajalec morda celo izrecno opozorjen, ker je šlo bodisi za rešitve, ki so v konfliktu z drugimi predpisi enake ali nižje pravne veljave, ali celo za rešitve, ki nakazujejo verjetnost konflikta z ustavnimi pravili. A ker je to moteča ovira, zlasti pri uveljavljanju kakšnih »reformnih« rešitev, so se taka opozorila preprosto preslišala ali zamolčala.
Takšnih sodnih odločitev je bilo več in pogosto so razkrile pomanjkljivosti, ki bi jih bilo v zakonodajnem postopku razmeroma lahko odpraviti, vendar jih niso, ker so pred očmi imeli druge cilje. Nobena odločitev državne oblasti ni popolnoma samostojna, vedno je vpeta v delovanje države kot celote.
V zadnjem času nekaj sodb Ustavnega in Vrhovnega sodišča (npr. o koroških dečkih ali malih delničarjih) vsaj na prvi pogled daje občutek, da gre za neke posebne odločitve, toda natančnejše branje pokaže, da gre za okoliščine, ki samo postavljajo konkreten primer v širši sistemski sklop pravnih pravil – od vsebinskih do postopkovnih. Zadeve, zaradi katerih so sodišča odločala, so bile predvidljive, nič kaj posebne in bi jih bilo mogoče odpraviti že ob sprejetju ustreznih zakonov. Še zlasti je to očitno v tistih zadevah, ki od države zahtevajo, da prebivalcem omogoča ustrezno sodno varstvo in upošteva družbeno okolje, v katerem državna oblast deluje. V tem smislu takšne sodbe zgolj postavljajo stvari na svoje mesto.
Nadaljnje vprašanje je, koliko se posamezne veje oblasti poskušajo med seboj spoštovati ali nadvladati. A to je že druga zgodba.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
