V Sloveniji se skoraj že pol leta vsa politika in gospodarstvo borita z zvišanjem omrežnine. Ta se je zgodila izpod peresa Agencije za energijo, ki je do sprejetja predloga menda prišla na podlagi neodvisne strokovne presoje, kot se za agencije spodobi. Tega slovenska vlada (ki je novo ureditev omrežnine sprva podpirala, zdaj pa ji vehementno nasprotuje) očitno ne razume. Prav zato jih je upravičeno dobila po prstih iz Bruslja.

Kaj se zgodi, ko večstanovanjska stavba potrebuje obnovo strehe ali dvigala, vendar se nekateri etažni lastniki temu upirajo, ker imajo stanovanje v pritličju? Kaj pa, ko se znajdemo v gneči na urgenci, kjer prostor, ki bi moral biti namenjen resnično pomoči potrebnim, zavzemajo nenujni primeri? Ali ko na avtocesti vozniki ne oblikujejo reševalnega pasu ali s prehitro vožnjo v času dnevne gneče povzročajo t. i. fantomske zastoje? V vseh teh primerih posamezniki zasledujejo svoje kratkoročne interese – na račun skupnega dobrega.

Kdo je boomer in zakaj sam (še) nisem boomer

Boomer (otrok blaginje) je posameznik, ki je bil rojen v povojnih baby boom letih (približno v letih 1946–1964). Tej generaciji sledi generacija X, ki jo sestavljajo ljudje, rojeni v obdobju 1965–1980. Njim sledijo milenijci oziroma generacija Y (rojeni v letih 1981–1996) in zoomerji oziroma generacija Z (rojeni v letih 1997–2012). Fantje in dekleta, rojeni od leta 2013 in vse do zadnjega dne preteklega leta, so del generacije alfa, medtem ko bodo otroci, rojeni v letih 2025–2039, generacija beta.

December je mimo. V svoji prejšnji kolumni sem se dotaknila cikla Ericha Kästnerja Die 13 Monate in posebej pesmi o novembru. Vmes je na tečaju nemščine prišla na vrsto pesem o decembru. V novembrski kolumni sem razmišljala o tem, za kakšno možnost se bo pesnik odločil – ali bolj optimistično ali bolj realistično –  in si po tihem želela prve, vendar se je pesnik odločil za bolj realistično podobo. V nadaljevanju prilagam celotno pesem v nemškem jeziku:

Zadnje čase velikokrat slišimo: »Nimam nobene volje za delo. Enostavno nič me ne zanima, pritegne. Ne da se mi vlagati gromozanskega truda v študij, da si pridobim veščine, izkušnje in podobno, kar pričakujejo v življenjepisu delodajalci.«

Občutja (občutki, razpoloženja) so ključna sestavina naših življenj. Občutja ali občutki bolečine, ugodja, osamljenosti, (ne)izpolnjenosti, (ne)sreče, (ne)pravičnosti, ljubezni... in celo občutki pravnosti ali protipravnosti odločilno zaznamujejo naš vsakdan. Saj veste, nekdo ima lahko le malo premoženja, družbenega ugleda in prijateljev, pa se vseeno počuti zadovoljnega ali srečnega. In po drugi strani, kaj nam pomaga, če smo bogati, zdravi in celo ljubljeni s strani nekaterih oseb, občutimo pa notranjo praznino, dolgčas ali celo brezizhodnost in smo torej v nekakšni depresiji ali letargiji? Kaj nam pomaga, če nam uradna statistika kaže, da kriminal upada, imamo pa občutek ogroženosti, ko hodimo po mestnih ulicah ali parkih? In kaj nam pomaga, če nas pravno obsodi še tako kvalificiran sodnik, mi pa sodbo občutimo kot krivično ali protipravno?

Premagati raka ni le zmaga nad boleznijo, temveč tudi priložnost za ponovno polno življenje. Kot nekdo, ki je sam prehodil to pot, se zavedam, kako pomembno je, da zakonodaja prepoznava potrebe in pravice tistih, ki so uspeli v boju z boleznijo. Vsak, ki se sooči z diagnozo raka, prehodi dodatno izjemno zahtevno pot – pot do ponovnega vključevanja v vsakdanje življenje. Kljub napredku medicine in številnim zgodbam o uspešnem zdravljenju raka je realnost za mnoge prebolele še vedno polna (nepotrebnih) izzivov. Po podatkih Registra raka Republike Slovenije iz leta 2019 v Sloveniji trenutno živi čez 120.000 ljudi, ki so kadarkoli zboleli zaradi ene od rakavih bolezni (prevalenca), vsako leto pa v Sloveniji za rakom zboli okoli 16.000 ljudi, od tega čez 60 odstotkov po dopolnjeni starosti 65 let. Med zbolelimi je 32.178 oseb, ki so zbolele pred več kot desetimi leti. Rak tako za številne posameznike ne pomeni več smrtne obsodbe, ampak zgolj veliko in težko stopnico, ki jo morajo premagati na svoji življenjski poti.

V slovarju slovenskega knjižnega jezika je zapisano, da sta pojma blagostanje in blaginja sinonima, pri čemer so jima sorodni tudi pojmi kot npr. blagovitost, blagor, dobro ali dobrobit. Ko izgovorimo ali slišimo takšne besede (v nadaljevanju jih skupno zajemam s pojmom blaginje) vsekakor pomislimo na nekaj dobrega in prijetnega. Tudi npr. angleški pojem »welfare« ali nemški pojem »Wohlstand«, ki se v slovenščino pogosto prevajata prav kot blaginja, se povezujeta z nečim dobrim, npr. z uspehom, zdravjem, obiljem, bogastvom socialno pomočjo ali srečo. Vse to seveda na prvi pogled vsi razumemo in se nam zdi nekako samoumevno. Toda resnično razumemo, kaj je blaginja? Ali se je zavedamo? Ali dovolj realno ocenjujemo njen primankljaj pri nas samih ter v družbi nasploh? In ali je morebiti ne iščemo tam, kjer je ne moremo najti?

Idejo za novembrsko kolumno mi je ponudil kar pogled skozi okno. Na tečaju nemščine pa smo brali pesem Ericha Kästnerja (ki nam je sicer verjetno bolj znan po bolj vedrih knjigah Dvojčici, Pikica in Tonček, Leteča učilnica):

Postati profesor prava ni samo karierni cilj, ampak življenjska pot, ki zahteva predanost, vztrajnost in globoko spoštovanje do pravne znanosti ter njenega pomena v družbi. Naš poklic obsega mnogo več kot zgolj poučevanje. Vključuje raziskovanje, objavljanje znanstvenih člankov, sodelovanje pri pravnih reformah, mentoriranje študentov in mlajših kolegov ter nenehno učenje. Vse to z namenom, da oblikujemo nove generacije pravnikov, prispevamo k pravni teoriji in praksi ter pomagamo izboljšati pravne sisteme, v katerih delujemo.

Večino svojega življenja sem živela v bloku – enkrat večjem, včasih malo manjšem. Vsaj z neposrednimi sosedi, recimo v istem nadstropju, smo se poznali, izmenjali nekaj besed in si zaželeli lep dan še naprej. Ja, čisto poseben sosedski pozdrav je veljal med tistimi, ki smo s svojimi najboljšimi prijatelji šli na sprehod – tudi če je močno snežilo ali če se je »utrgal« oblak.

Spet se je začelo novo študijsko leto. Vprašanje, ali študenti na fakulteti pridobivajo predvsem informacije ali pa dejansko razvijajo znanje, je pomembno in v akademskem prostoru vedno aktualno. V sodobnem izobraževalnem sistemu se pogosto poudarja pomen pridobivanja velike količine informacij, kar ne pomeni, da študenti razvijajo tudi poglobljeno razumevanje in znanje.

Na splošno opredeljujemo čudež kot izjemen in nenavaden dogodek, ki ga ljudje na znamo pojasniti z naravnimi ali znanstvenimi zakoni. Tako npr. med najbolj dramatične (zatrjevane ali verificirane) čudeže uvrščamo takšne, kot so npr.  levitacija, ozdravitev na smrt bolnega ali obuditev mrtvega v življenje. Seveda je največji čudež že sam obstoj življenja, vesolja, človeka in narave, čeprav se tega vsakodnevno niti ne zavedamo. Če tako sledimo uvodni definiciji čudeža, bi lahko v povezavi s pravom nekoliko humorno, predvsem pa sarkastično dejali, da je pravni čudež vsaka izrazito neumna, spolitizirana, tendenciozna ali drugače popačena odločitev zakonodajalca, sodišča, upravnega ali drugega oblastnega organa, ki kljub očitnemu odstopanju od pravnih norm (torej od pravnih zakonitosti) pridobi formalno zavezujočo pravno veljavo. V takih »čudežnih« primerih torej nek zakon, sodbo ali drugo odločbo sprejmemo za obstoječo, tj. za pravno veljavno, čeprav vemo, da je v nasprotju s pravnimi zakonitostmi, kot jih določajo mednarodno pravo, ustava, zakoni ter ne nazadnje zdravorazumska pravna logika. Takšni »pravni čudeži« v Sloveniji, Evropi in svetu nikakor niso redkost, vendar pa se v tej kolumni ne posvečam njim. Tema te kolumne je še nekoliko bolj mistična. V nadaljevanju namreč na kratko razmišljam o tisti čudežni razsežnosti prava, ki se kaže v tem, da se po pravu vsaj večinoma ravnamo, čeprav ga pretežno sploh ne poznamo.

V slovenski pravni literaturi je presenetljivo malo del, ki bi se poglobljeno ukvarjala z vprašanjem primerjave procesnih pravic in materialnih upravičenj različnih vrst upnikov v postopku izvršbe in v postopku osebnega stečaja. V tokratni kolumni zato predstavljam plastičen primer takšnega razlikovanja, in sicer položaj preživninske terjatve otroka, če svojo terjatev uveljavlja v izvršbi ali pa v osebnem stečaju.

Nedavno sem na enem od slovenskih medijskih portalov prebrala kolumno, v kateri je avtorica opisovala, katere spominke in s tem spomine hrani. To je navdih za mojo današnjo kolumno. Da sem pravi hrček na tem področju, je seveda jasno.

Pravo je eden pomembnejših pokazateljev razvitosti človeške družbe oziroma civilizacije. Z vpogledom v zgodovinske in aktualne pravne ureditve lahko v dobršni meri ujamemo duh časa. Količina in struktura pravnih norm nam kaže enostavnost ali kompleksnost družbene organizacije. Pravne panoge in področja nas opozarjajo, katere družbena področja in dejavnosti so v nekem času v ospredju. Vsebina pravnih norm nam pove, ali je družba bolj avtoritarna ali demokratična ter koliko je konfliktna, pri čemer nam bolj ali manj krute in stroge sankcijske določbe kažejo tudi stopnjo družbene humanosti. Dvajseto stoletje in začetek tega stoletja se v pravu med drugim odražata tudi v porastu pomena in obsega športnega prava. Šport se je namreč prav v tem času izrazito profesionaliziral in razvil celo v hitro rastočo globalno industrijo. V nadaljevanju strnjeno predstavljam nekaj svojih splošnih misli o civilizacijskem pomenu športa in športnega prava.

Kljub letošnjemu čudnemu vremenu, ki na žalost skozi leta postaja običajno in ki nam odreka počasen in prijazen preskok iz zime v pomlad in poletje, je bilo v juniju občasno vseeno mogoče občutiti tople in bleščeče sončne žarke, ki nas vabijo ven, v delo in igro. Sedaj pa lahko res že čutimo vročino poletja in daljše, svetle večere. Kar letos ni samoumevno.

Seveda! Vsi, ki ste stavili, da bo imela junijska kolumna prav tak naslov, ste uganili. Da ne bo pomote, kot že zapisano, nagrad ne bomo podeljevali.

V času pandemije se je v javnosti in stroki veliko govorilo o škodljivih, celo katastrofalnih vplivih zaprtja šol, še najbolj na osnovnošolske otroke, predvsem tiste iz manj spodbudnih socialnih okolij. Številni strokovnjaki so poudarjali, da ima šola tako izobraževalni kot socialni pomen, in opozarjali, kakšno škodo je zaprtje šol povzročilo tem generacijam otrok; zelo pogosto se je uporabljala besedna zveza nepopravljiva škoda. Uvedeno je bilo šolanje na daljavo, kar pomeni, da so bile šole sicer fizično zaprte, izobraževanje pa je potekalo vsaj na daljavo.