Najprej je tukaj gotovo obtoženi, ki je, tudi zaradi načel, ki veljajo v kazenskem pravu, izpostavljen moralnemu ocenjevanju njegovega dejanja. Tako je obtoženi v moralnem smislu, dostikrat kriv, še preden stopi v dvorano, saj se njegovo dejanje že dodobra obdela v medijih, ustvari se takšno ali drugačno mnenje o njemu in kar dosti je tistih, ki pričakujejo, da bo sodišče samo potrdilo že vnaprej postavljeno oceno javnosti.
Ta ugotovitev seveda ni nič novega. Michel Foucalt je tako zapisal "V imenu zločina ali prekrška se vedno presoja o pravnih predmetih, ki jih definira Zakonik, toda istočasno se presoja o strasteh, instinktih, anomalijah, slabostih, neprilagojenosti, vplivu okolja ali dednosti; kaznujejo se agresije, skozi njih pa tudi agresivnost; posilstva, a istočasno tudi perverzije; umori, ki prav tako predstavljajo nagone in želje."
Od sankcije, ki naj bi storilcu bila izrečena v sodnem postopku javnost pogosto pričakuje, da bo ustrezala zlu, ki ga je obtoženi povzročil s svojim ravnanjem v družbi, enostavno rečeno, javnost reagira čisto enostavno po prepričanju, ki je lepo izraženo v talionskem načelu “zob za zob – glavo za glavo”. Za “laično” javnost so tako stvari jasne in kazenski postopek v bistvu samo neka formalnost, ki jo je potrebno izvesti, da bi se pač, na primeren način počistilo z zlom, ki ga personificira določeni obtoženec.
Težava pri tem je, da je kazenski postopek zasnovan popolnoma na drugi podmeni, ki ga, vsaj kar se mene tiče najlepše opiše prav Zakon o kazenskem postopku v svojem prvem členu, kjer pravi, da gre pri tem zakonu za pravila, ki naj zagotovijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa zakon in na podlagi zakonitega postopka.
Primarno je torej naloga Zakona o kazenskem postopku (ZKP) prav preprečevanje tistega, kar morala preveč prepogosto počne, torej zaznamuje tistega, ki ga sploh ne pozna in mu prilepi stigmo, ki jo je, kar vemo, zelo težko odstraniti. To dejstvo je lepo izraženo tudi v načelu, da je »bolje 10 krivih oprostiti, kot enega nedolžnega obsoditi”.
To je v današnji družbi, ki je tako stihijska in prežeta s strastmi in hitrimi užitki, težko dojemljivo. Kazenski postopek kot racionalna tvorba namreč “ustavi konje” strasti, ki divjajo po moralnem dojemanju in vzpostavlja okolje treznega premisleka in vrednotenja – je popoln antipod življenjskega dogajanja današnje družbe.
Prav zaradi te diskrepance med stihijo vsakdanjega življenja, skorajda neznosno hitrostjo s katero se slednje odvija in (navidez) počasnim potekom kazenskega postopka, ni čudno, da je pogosto prepričanje, da preprečuje strastno potešitev želje po kaznovanju storilca, samo ta (nepotrebni) postopek in seveda akterji, ki v njem sodelujejo. Tako se predikat moralno slabega storilca pogosto prenese tudi na sodišča, še bolj pa seveda na z obtoženim neposredno povezano osebo – njegovega zagovornika.
Medtem ko državni tožilec v javnosti pogosto še vedno uživa v moralni podpori in videzu viteza na belem konju, je dandanes zagovornik skorajda vedno pravi advocatus diaboli –nesporni in neomejeni zagovornik zla. Sodišča seveda, ker morajo poslušati obe strani, vsaj po pogostem prepričanju, “držijo štango” zlu, ker ga sploh spustijo do besede. A tega smo že nekako vajeni.
Resnica je seveda, popolnoma drugačna. Zagovornik, ki strastno brani sprevrženega storilca seveda nikakor ni sam moralno slaba oseba. Pretirano bi bilo govoriti o tožilcu kot moralno dobri osebi, čeprav seveda to nikakor ni izključeno. Tudi o sodnikih z moralnimi ocenami ne moremo razpravljati. Vsi skupaj so enostavno ljudje, pri čemer je luksuz moralne svobode pri odločanju v kazenskem postopku pridržan izključno sodnikom porotnikom, pa še tem v okviru, ki ga določa zakon. Vsi ostali moramo ostati predvsem strokovnjaki – pravniki in edina strast, ki jo lahko gojimo je strast do prava samega.
Navedenega prepričanja seveda ne moremo razgraditi čez noč, čeprav bi ga, tako kot na dosti drugih področjih, resnično morali. Po mojem trdnem prepričanju je namreč izvor vsega zla in anomalij današnje družbe, zlasti slovenske, prav v povezavi med funkcijo ali poklicem, ki jo določena oseba izvaja in njim samim, kot človekom v vsej svoji razsežnosti, tako v zunanjem kot notranjem dojemanju.
Enostavneje povedano, danes se od vsakega pričakuje, da bo živel svoje delo. Takšno zlitje človeka s svojo vlogo pa nujno povzroči, da vdira na področja, ki morajo biti racionalna ali vsaj predvidljiva (kar vedno predstavlja vrednoto) naravna in moralna neobvladanost (naravnega) človeka. Še enostavneje, če se v poklicni vlogi pokoriš pritisku javnega dojemanja ali lastnega moralnega prepričanja o svoji vlogi in ukriviš ali celo zanemariš svojo stroko zaradi tega, pride prav do tega, kar s pravom poskušamo preprečiti – stihije namesto reda.
To si postavljam kot pravilo, ki ima tudi izjeme, kajti tudi za pozitivno pravo je mogoče, da postavi človeka na moralno preizkušnjo in mora odločiti v skladu s slednjo. A to, kot je povedal Gustav Radbruch, je šele takrat, ko je nasprotje med pravno varnostjo (beri redom) in pravičnostjo (tudi moralno dojeto) nevzdržno. In vsaj to pri nas (še) ni dilema.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
