Najprej, kot bi rekli danes, en »disclaimer« (to je tista izjava o omejitvi odgovornosti, ki se vam pojavi pred namestitvijo aplikacije in vam na zapleten pravni način pove, da posameznik ne prevzema nobene odgovornosti za povedano). Vse, kar bom povedal, ima v postopkovnem smislu lahko resne posledice, a praksa neprestano išče načine, kako vendarle najti učinkovitejši način, da se zadeve skrajšajo ali operacionalizirajo, ne da bi (pretirano) trpeli teoretični postulati. To je pač značilnost prakse.
Popolnoma jasno je, da je delo pravnika nujno, skorajda ključno povezano s tem, kar je napisano in kar izraža nekaj, kar je bilo dogovorjeno, dovoljeno, prepovedano pa tudi ponarejeno in podobno. In ko se odločiš za ukvarjanje s tem, boš vedno prekladal naokoli neke papirje.
Postopkovno gledano, je obsežnost pisnega gradiva ne samo spoznavni problem v dokaznem postopku, ampak precejšnja logistična težava. Javnosti ostaja večinoma skrito, o kakšni količini papirja govorimo in v kakšni obliki se dejansko pojavlja. Ko se sodni spis začne debeliti nad število 1000 listov, sploh na način, kot je to izvedeno v Sloveniji, postaja stvar ne samo obsežna, temveč tudi estetsko neugledna in zahtevnejša v operativnem pogledu. Če so listine ključen element dokaznega postopka, je to še posebej problematično.
Če se najprej dotaknem estetske neuglednosti slovenskega sodnega spisa. Kot je verjetno skozi več kot desetletje mojega pisanja verjetno že dovolj jasno, sodne spise v tem smislu sovražim. Za odtenek še bolj, odkar sem zaključil postopek, v katerem je bila osnova sodni spis, ki so nam ga posredovale švicarske sodne oblasti. Ta ni vseboval listov vseh mogočih formatov, debelin, oblik, skupaj spetih dokumentov, vročilnic in podobnega, zaradi česar je naš sodni spis videti kot kakšen literarni hamburger, pri katerem se izmenjujejo plasti solate, sira in mletega mesa. Ne, gospôda draga, to je bil en tak lep, v enakem formatu, z barvno natisnjenimi slikami, vključenimi v besedilo, z vsemi potrebnimi dokumenti uniformno zložen spis, ki ga je bilo enostavno in z užitkom prelistavati. Nobenih nepotrebnih zadev, kot so petkrat ponovljene kopije, prevodi, vročilnice, zalepljene kuverte z dokaznim materialom in še cela vrsta tovrstnega balasta, ki ga imamo mi. Ni mi verjetno treba pojasnjevati, da je bilo preučevanje takšnega spisa bistveno hitrejše in čas bolje izkoriščen. A recimo, da pojavnost našega sodnega spisa pač ustreza naši kulturi in geografski razgibanosti države. Smo pač bolj barvit in razigran narod ali »whatever«, kot bi rekla današnja mladina. Kar zadeva logistiko – če povem čim bolj preprosto –, včasih za kak spis potrebuješ posebno pisarno, pogosto pa je kabinet sodnika bolj podoben kakšnemu skladišču kot pa pisarni. Naokoli po zgradbi pa se to prevaža z vozički. Fantje, ki to počnejo, nimajo težav z ohranjanjem vitke postave.
A da se vrnem nazaj na probleme z listinskimi dokazi in spremembami ZKP. Na žalost v praksi ni tako kot v Matlocku ali Law and Order in podobnih ameriških sodnih nadaljevankah, v katerih odvetnik »abrakadabra« povleče na plano v zadnjem trenutku najdeno listino, s katero pomaha proti poroti, in tej tisti trenutek postane jasno, da je obtoženi nedolžen kot Cvetka Marjetka. Izvajanje listinskih dokazov je namreč, milo rečeno, pretežno živi dolgčas in tudi relativno okorna stvar. Ne bom vas obremenjeval s tem, kaj se »vpogleda«, kaj se »prebere«, kje je potrebno soglasje strank, kje ne, ker to za obravnavano temo ni potrebno. A uvodi v ta del dokaznega postopka so prav zaradi tega pogosto podobni zaklinjanju in podobnim značilnostim kakšnega šamanskega rituala ... in zanalašč ne bom izdal, kaj sem se naučil glede tega od neke izvrstne višje sodnice.
Ne vem, ali ste se kdaj udeležili tega dela sodnega postopka, toda že po eni uri nepretrganega branja, recimo prilog ali spisa, lahko spremljate, kako pozornost udeleženih eksponentno upada, marsikoga od tistih, ki se jih zadeva neposredno ne tiče, pa že zanaša v, milo rečeno, stanje alfa. Pri odmevnejših primerih se začnejo še novinarji tihotapiti ven iz dvorane, ko se začne delo pod to rubriko. Sploh če gre za postopek, ki ga vodi sodnik posameznik in pri katerem ni porote – ta praviloma edina od prisotnih tega materiala ni že predhodno prebrala –, se zadeva zdi dokaj nepotrebna in okorna.
Poleg očitnih razlogov je treba prišteti še nekatere manj izrazite razloge, zakaj se ti dokazi kljub temu izvajajo na tak način. Eden je gotovo breme sodnika, ki je v našem sistemu tisti, v čigar rokah je tudi breme aktivnega iskanja materialne podlage odločitve. Po načelu »od viška glava ne boli« se pač raje prebere vse, kar je, tudi kar ni potrebno. Kaj pa veš, kaj bo pozneje še prišlo prav. In drugo, nič manj zanemarljivo dejstvo – teče tudi tarifna ura odvetnikov. In preden se kdo začne zgražati nad tem, vsi živimo od zaslužka svojega dela in tarifna postavka je v delu prisostvovanja na glavnih obravnavah relativno skromna v primerjavi z urami obrtnikov, ki pridejo popravit vodno napeljavo. Te stvari je treba upoštevati pri zakonodajnem urejanju in poskrbeti za ustrezno denarno stimulacijo, kadar odvetniki olajšajo in pospešijo postopek. Če bo enkrat končno prevladalo razumevanje tega vidika, se bodo lahko kakšne zadeve bistveno lažje uredile.
A v predlagani spremembi je pomemben še en korak, ki mi je osebno še bližje – možnost, da »pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, na glavni obravnavi zaradi ugotovitve vsebine preberejo stranke oziroma upravičeni predlagatelji izvedbe posameznega dokaza ali predsednik senata, če gre za izvedbo dokaza po uradni dolžnosti« (predlog besedila 339. člena, str. 113) . To lahko kdo razume drugače, a po mojem mnenju gre za manjši, toda pomemben korak v pravi smeri. K večji aktivnosti strank in k logičnem razvoju, s katerim se že predolgo odlaša. Prvi rezultat in dokaz, da gre za tak korak, je prav pripomba k temu členu, ki jo je v postopek dalo Vrhovno državno tožilstvo – da se utegne zaradi tega zgoditi, da bo tožilstvo tisto, ki bo prebiralo večino dokaznega gradiva (glej str. 67 predloga). Predlog je bil, da bi se stranke po pozivu sodišča lahko izrekle, ali vztrajajo pri branju listine, ki so jo predlagale. Dodana je ugotovitev, da bi to »pospešilo angažiranost vseh strank, da se prebere čim več dokaznega gradiva že pred obravnavo«.
K temu lahko dodam samo: »Bravo!« in sarkastično pripomnim, da razvoj krene takrat, ko se ugotovi, da smo se vsi hkrati znašli zakopani v blatu. Sila kola lomi in podobno …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
