Sam imam močne zadržke do filmov, ki opisujejo spopade ali vojne, od katerih je minilo premalo časa. Vojna v Iraku se, če gledamo zgolj na območje, kjer poteka, še ni niti končala, kaj šele, da bi lahko podali resnično oceno o vzrokih in predvsem o posledicah. A dandanes je tako, da se filmi snemajo skoraj vzporedno s spopadi. Nihče pa ne razmišlja, kolikšen delež ljudi svet spoznava prav prek filma. V preteklosti je veljalo, da tisto, kar je zapisano v knjigah, tudi drži. Danes so za marsikoga podoben vir filmi. Navsezadnje se tega zelo jasno zaveda ISIS, ki svoje »produkcije« zdaj pripravlja z izrazito filmsko scenografijo in koreografijo.
A bolj kot to me moti specifičnost ostrostrelca kot osrednjega junaka filma. Takšen zadržek sem imel že pri filmu Sovražnik pred vrati, ki temelji na avtobiografiji ruskega (oziroma sovjetskega) ostrostrelca Zajceva. Tokrat pa se mi, kot bom pojasnil v nadaljevanju, stvar še za odtenek bolj upira. Izbira ostrostrelca kot vojnega junaka ni enaka recimo obravnavi letalskega asa, prav tako enega izmed tipičnih vojnih junakov. Četudi v angleščini njegove zmage imenujejo uboji (kills), se te vedno nanašajo na nasprotnikovo letalo, ne na pilota. Smrt nasprotnikovega pilota je prej neželena posledica in to vsaj deloma ohranja distanco do nenadzorovane morije, kar vojna pravzaprav je. Tudi drugih vojskovodij, vojaških poveljnikov ali celo vojaških enot ne presojamo po tem, koliko nasprotnikov so pobili, temveč po uspešni osvojitvi ali obrambi teritorija in podobnih vojaških ciljih. Ostrostrelec odstopa v tem, da je njegova funkcija fizična likvidacija žrtve, čaščenje njegovih rezultatov pa s tem navduševanje nad njegovo sposobnost ubijanja. Ali je sposobnost ubijati človekova kvaliteta, vredna občudovanja, verjetno ni vprašanje.
Sam sem se z ostrostrelci in vprašanji, ki se porajajo pri tem, srečal trikrat v življenju. Najprej prek urbane legende o našem učitelju vojaške taktike v srednji šoli. Bil naj bi nekdanji ostrostrelec, učitelj pa je postal zaradi svojega uspešnega delovanja – ustrelil naj bi ugrabitelja. Kot osebnost smo ga s sošolci oboževali in ta legenda je njegov ugled bolj krepila kot krnila. Druga izkušnja je bila bolj neposredna. Dvoboju ostrostrelcev sem bil bližje, kot mi je bilo ljubo, in sicer, ko smo se v osamosvojitveni vojni na Šentilju obstreljevali z vojaki JLA iz karavle. Drugi smo streljali na bolj ali manj vidne like na nasprotni strani, naš in njihov ostrostrelec pa sta se šla mačke in miši. V predahih si ujel postavo našega ostrostrelca, ki je menjaval položaje po zgradbi, v kateri smo bili, in nato njune posamezne strele. Po domače povedano, njun boj je bil njun, ne naš. Nikoli nisem resnično želel izvedeti, kdo je zmagal. Zame je bilo pomembno le, da so izginili iz karavle. S tem je pravzaprav povedano isto kot zgoraj. In tretjič, prijatelj, ki je to specializacijo opravljal štiri leta na fronti na Hrvaškem, mi je pripovedoval svoje zgodbe. Tudi njegova perspektiva je bila takšna, kot sem opisal – njegova mala, personalizirana vojna, v kateri je nasprotnik človeški plen, po vrnitvi v normalno okolje pa ji sledijo težave. Če povzamem: lik ostrostrelca je lik posameznika, ki bije svojo lastno vojno proti vsem.
Še bolj kot sama značilnost te vojaške specializacije je problematičen kontekst. Tako v primeru Zajceva kot tudi pri moji osebni izkušnji je šlo vsaj za spopad dveh oboroženih in uniformiranih strani. Film Sovražnik pred vrati sprva zaradi časovne distance do vojne in arhetipskega zla, utelešenega v nemških vojakih, ostaja na meji sprejemljivega. Vendar poudarjam, na meji. Ko se v okularju ostrostrelčevega daljnogleda kot bodoča žrtev (plen) pojavita otrok in ženska v civilnih oblačilih, v okoliščinah nejasno ali sploh nedefiniranega sovražnika, pa se ta meja prestopi. Tudi če nosita orožje. Še večja težava je, da mnogi gledalci tak prizor sprejmejo kot civilizacijsko veljaven oziroma dopusten – čeprav ni. In prav to me moti pri Ostrostrelcu.
Zato ni čudno, da je Chris Kyle menda tudi po vrnitvi v ZDA, vsaj po lastnih izjavah, nadaljeval svoje »delo« in streljal na osebe, ki so plenile premoženje po orkanu Katrina, ter jih nekaj ustrelil. Kar je po svoje razumljivo. Ko spopadi izgubijo vojaške značilnosti (ko ni več uniform in jasno opredeljenih strani, takšni pa so skorajda vsi moderni spopadi), postane morija bolj arbitrarna in cilji bolj poljubni. In kar je še huje, tako personalno kot teritorialno se meje zabrišejo. Tako se, kot je pokazal napad na Charlie Hebdo, tudi sredi evropske države v resnici znajdeš na bojnem polju, ker vsi začnejo sprejemati logiko, da sta bojno polje in nasprotnik povsod.
Prva žrtev takšne naravnanosti je tisto, kar tvori jedro moderne evropske ustavne ureditve. Načelno so posegi v ustavno zavarovane pravice mogoči v vojnem in izrednem stanju (16. člen Ustave RS). Tak primer bi si bilo še pred leti mogoče predstavljati kot resnično izjemen. Dejstvo pa je, da manjka zelo malo do prehoda od iskanja meja še sprejemljivih posegov v okvirih normalnih razmer k »spoznanju«, da so takšne razmere že podane in so zato dopustne tudi razveljavitve ali omejitve ustavnih pravic.
Moj namen ni filmska kritika. Ta film je samo kamenček na poti do mentalnega stanja, v katerem bo tudi evropsko okolje postalo »bojno polje«. Podobno kot druge skupine in ideje, pri katerih je eliminacija nasprotnika edini možni odgovor na težave skupnega življenja, ki na teh prostorih že zavzemajo položaje in postajajo splošno sprejemljive.
Ta pot in njen končni rezultat pa sta po moji pesimistični oceni samo še vprašanje časa.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
