Glede Zakona o kazenskem postopku sem se že večkrat izjasnil, da je primer takšnega zakona. Hkrati pa sem mogoče že tudi kdaj povedal, da je bilo ob sprejemu prvega zakona samostojne Republike Slovenije v poročilu ob sprejemu jasno in razločno napisano, da gre za prehodni zakon, v smislu, da bo namenjen urejanju tega pomembnega pravnega segmenta, dokler ne bodo podani pogoji in razdelan koncept bolj adversarnega ali tudi akuzatornega postopka.
Sedanje spremembe ZKP gredo v tej smeri, a so po moji oceni spet nekega prehodnega značaja, dokler ne bo pač mogoče napisati popolnoma nov kazenski postopkovnik. Tako piše v oceni stanja gradiva za spremembo zakona, citiram “ .. so se pojavili pomisleki, ali so pristojne institucije usposobljene za prevzem tako spremenjenih vlog in kakšen bi moral biti uveljavljeni rok po tem, ko bi bil po javni razpravi in usklajevanju osnutek dokončan in sprejet. Podan je bil tudi predlog za morebitno postopno oblikovanje in uveljavljanje novega modela kazenskega postopka.” Pri zadnjem je verjetno mišljen postopek adversarnega tipa.
Se pravi, če se ne motim, 17 let po prej navedeni ugotovitvi o potrebi po uvedbi takšnega postopka, smo nekako spet na začetku, čeprav taista ocena stanja ugotavlja, da se je “ vnašalo vse več elementov kontradiktornosti” v sedanjo ureditev kazenskega postopka. Sam še dodajam, takšne elemente je dodajala tudi praksa, tako Vrhovnega kot tudi Ustavnega sodišča.
Malce zadeva spominja na cincanje mladoporočencev pred prvo poročno nočjo (v tistih časih, ko se je to počelo šele takrat). Ne vemo, kaj bo, ne vemo prav, kako bi itd. Z eno razliko, ta (danes mitska) mladoporočenca se vsaj zavedata, da brez tega ne bo naraščaja.
Prav jezen sem tudi nad ugotovitvijo, oz. pomisleki, ali so “pristojne institucije usposobljene za prevzem tako spremenjenih vlog”. Niso, to lahko vsakemu povem, in tudi ne bodo, njihovo usposobljenost pa bo še težje doseči s kompromisnimi ureditvami v kazenskem postopku, ker bodo slednje zaradi mešanosti pristopa, povzročale večjo zmedo in še huje, ne bodo omogočile psihološkega premika, ki je za prehod v bolj izrazit adversarni postopek pomemben. Zadeva je takšna kot pri plavanju. Enkrat je pač potrebno zaplavati sam.
Indikativno in popolnoma v skladu s to logiko je tudi, da so očitno vse inštitucije, ki so podale pripombe v fazi priprave gradiva od Vrhovnega sodišča do Odvetniške zbornice izrazile pomisleke glede 17. člena Zakona o kazenskem postopku. Materialna resnica, kajpada. In tako ostaja ta člen nespremenjen. Kot bi rekla današnja mladež – “itak!”. Materialna resnica je pač, če si priznamo ali ne, še vedno tista, ki ugodno vali breme truda pri odločanju o kaznivem dejanju na sodišča/sodnika, ki potem mora namesto strank iskati in ugotavljati “kaj se je v resnici zgodilo”. In potem se lahko usedemo in gledamo sodnika/sodišče, ki igra detektiva, tožilca in obrambo in se imamo “fajn“. Jaz bi pa rad predvsem sodil in bi rad, da bi me kdaj kdo o čem prepričal, ne da bi se moral prepričevati sam in pri tem, ker je takšna naravnanost celotnega sodstva, igrati neke vrste “über-tožilca”.
Dobro, smo tu, kjer pač smo. Jasne ali vsaj jasnejše linije očitno nihče ni pripravljen niti predlagati, kaj šele sprejeti. Niti plačati cene za to – še vedno namreč menim, da obtoženi brez odvetnika nima kaj iskati na sodišču.
Da ne bo narobe razumljeno; te spremembe podpiram! So nujno potrebne. Z enim majhnim dodatkom. Prosim, da mi izbrišete 4. odstavek 368. člena ZKP[1]. Če hočete zgodovinsko oz. tradicijsko izhodišče vam dam dve: Qui tacet, consentit in še In claris cessat interpretatio. Ne da bi nadalje izvajal, ker bi me seveda takoj nekdo označil za lenuha ali podobno, hitrost dela na sodiščih in predvsem smiselnost obstoječega in spremenjenega postopka bo večja. Sapienti sat!
[1] (4) Če je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen, napoved pritožbe ni potrebna. V tem primeru mora biti pisno izdelana sodba vselej obrazložena.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
