Občutja (občutki, razpoloženja) so ključna sestavina naših življenj. Občutja ali občutki bolečine, ugodja, osamljenosti, (ne)izpolnjenosti, (ne)sreče, (ne)pravičnosti, ljubezni... in celo občutki pravnosti ali protipravnosti odločilno zaznamujejo naš vsakdan. Saj veste, nekdo ima lahko le malo premoženja, družbenega ugleda in prijateljev, pa se vseeno počuti zadovoljnega ali srečnega. In po drugi strani, kaj nam pomaga, če smo bogati, zdravi in celo ljubljeni s strani nekaterih oseb, občutimo pa notranjo praznino, dolgčas ali celo brezizhodnost in smo torej v nekakšni depresiji ali letargiji? Kaj nam pomaga, če nam uradna statistika kaže, da kriminal upada, imamo pa občutek ogroženosti, ko hodimo po mestnih ulicah ali parkih? In kaj nam pomaga, če nas pravno obsodi še tako kvalificiran sodnik, mi pa sodbo občutimo kot krivično ali protipravno?

V slovarju slovenskega knjižnega jezika je zapisano, da sta pojma blagostanje in blaginja sinonima, pri čemer so jima sorodni tudi pojmi kot npr. blagovitost, blagor, dobro ali dobrobit. Ko izgovorimo ali slišimo takšne besede (v nadaljevanju jih skupno zajemam s pojmom blaginje) vsekakor pomislimo na nekaj dobrega in prijetnega. Tudi npr. angleški pojem »welfare« ali nemški pojem »Wohlstand«, ki se v slovenščino pogosto prevajata prav kot blaginja, se povezujeta z nečim dobrim, npr. z uspehom, zdravjem, obiljem, bogastvom socialno pomočjo ali srečo. Vse to seveda na prvi pogled vsi razumemo in se nam zdi nekako samoumevno. Toda resnično razumemo, kaj je blaginja? Ali se je zavedamo? Ali dovolj realno ocenjujemo njen primankljaj pri nas samih ter v družbi nasploh? In ali je morebiti ne iščemo tam, kjer je ne moremo najti?

Verjetno v svetu doslej ni bilo veliko primerov, ko je ista oblastna struktura preklicala svoj lastni referendum. To je pred nekaj dnevi (24. oktobra) uspelo Državnemu zboru s preklicem štirinajst dni starega odloka o razpisu posvetovalnega referenduma o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK 2). Ta preklic referenduma je tako (p)ostal zanimiv in seveda neslaven zgodovinski primer za politično in pravno preučevanje. Potem, ko je bilo v televizijski oddaji Tarča (TV Slovenija) z razkritjem zvočnih posnetkov internih pogovorov poslancev opozorjeno na dejstvo, da so se poslanci že pred razpisom referenduma zavedali, da bo ta nezakonit, in ko je na to protipravnost dodatno javno opozorila tudi pravna stroka, so politične stranke, ki so referendum predlagale, praktično v nekaj urah dosegle dogovor, da ga prekličejo. Seveda je policija že sprožila postopke za ugotavljanje, kdo je odgovoren za nezakonito snemanje, kakšnih posebnih postopkov zoper nezakonito odločitev poslancev Državnega zbora o razpisu referenduma pa seveda zakonodaja ne predvideva. Ker so tako opozicijske kot koalicijske politične stranke (le ena ni podprla razpisa referenduma) že storile vse, da zadeva čim prej izgine iz političnega spomina volivcev, ki je – oprostite moji neposrednosti – pogosto res zelo kratkega veka, menim, da je prav, da temu referendumskemu fiasku le namenim nekaj besed.

Na splošno opredeljujemo čudež kot izjemen in nenavaden dogodek, ki ga ljudje na znamo pojasniti z naravnimi ali znanstvenimi zakoni. Tako npr. med najbolj dramatične (zatrjevane ali verificirane) čudeže uvrščamo takšne, kot so npr.  levitacija, ozdravitev na smrt bolnega ali obuditev mrtvega v življenje. Seveda je največji čudež že sam obstoj življenja, vesolja, človeka in narave, čeprav se tega vsakodnevno niti ne zavedamo. Če tako sledimo uvodni definiciji čudeža, bi lahko v povezavi s pravom nekoliko humorno, predvsem pa sarkastično dejali, da je pravni čudež vsaka izrazito neumna, spolitizirana, tendenciozna ali drugače popačena odločitev zakonodajalca, sodišča, upravnega ali drugega oblastnega organa, ki kljub očitnemu odstopanju od pravnih norm (torej od pravnih zakonitosti) pridobi formalno zavezujočo pravno veljavo. V takih »čudežnih« primerih torej nek zakon, sodbo ali drugo odločbo sprejmemo za obstoječo, tj. za pravno veljavno, čeprav vemo, da je v nasprotju s pravnimi zakonitostmi, kot jih določajo mednarodno pravo, ustava, zakoni ter ne nazadnje zdravorazumska pravna logika. Takšni »pravni čudeži« v Sloveniji, Evropi in svetu nikakor niso redkost, vendar pa se v tej kolumni ne posvečam njim. Tema te kolumne je še nekoliko bolj mistična. V nadaljevanju namreč na kratko razmišljam o tisti čudežni razsežnosti prava, ki se kaže v tem, da se po pravu vsaj večinoma ravnamo, čeprav ga pretežno sploh ne poznamo.

Si predstavljate, da živite v državi, ki ji izginja ozemlje? Ali pa v državi, v kateri se velik del ozemlja spreminja v puščavo? Če so se v preteklosti države bistveno spreminjale in propadale predvsem zaradi osvajalnih vojn, bomo morda v prihodnosti poleg takšnih vojn, ki žal ostajajo naša realnost, v vedno večji meri priča tudi bistvenemu spreminjanju ali celo izginjanju držav zaradi podnebnih sprememb. Še več, te spremembe bodo povzročile tudi nove oborožene spopade in spreminjanje meja med državami. Zaradi previsoke stopnje materializma in egoizma človeštva bo namreč pomanjkanje vode, hrane ter drugih naravnih virov sprožilo tudi oborožene konflikte. Ali lahko kaj od povedanega doleti tudi nas?

Bivši ameriški predsednik in sedanji predsedniški kandidat Trump je 26. julija letos na predvolilnem srečanju konzervativno skupino krščanskih volivcev na Floridi javno nagovoril, da naj gredo na volitve in volijo (zanj) le še tokrat, kajti potem bo zadeva urejena tako, da jim čez štiri leta ne ne bo več treba voliti. Potem, ko so se seveda na to izjavo kritično odzvali njegovi kritiki in mu očitali nezaslišano napoved ukinitve ameriške demokracije in uvedbo lastne diktature, je Trump javno zanikal antidemokratični namen svoje izjave. Čeprav se ob takšnih primerih soočamo z zanimivim vprašanjem antidemokratičnih izjav v ustavni demokraciji, pa se ob tovrstnem diskurzu v nadaljevanju predvsem sprašujem, ali se državljani lahko po demokratični poti odrečejo ustavni demokraciji in uvedejo avtokratični oziroma avtoritarni politični sistem.

Pravo je eden pomembnejših pokazateljev razvitosti človeške družbe oziroma civilizacije. Z vpogledom v zgodovinske in aktualne pravne ureditve lahko v dobršni meri ujamemo duh časa. Količina in struktura pravnih norm nam kaže enostavnost ali kompleksnost družbene organizacije. Pravne panoge in področja nas opozarjajo, katere družbena področja in dejavnosti so v nekem času v ospredju. Vsebina pravnih norm nam pove, ali je družba bolj avtoritarna ali demokratična ter koliko je konfliktna, pri čemer nam bolj ali manj krute in stroge sankcijske določbe kažejo tudi stopnjo družbene humanosti. Dvajseto stoletje in začetek tega stoletja se v pravu med drugim odražata tudi v porastu pomena in obsega športnega prava. Šport se je namreč prav v tem času izrazito profesionaliziral in razvil celo v hitro rastočo globalno industrijo. V nadaljevanju strnjeno predstavljam nekaj svojih splošnih misli o civilizacijskem pomenu športa in športnega prava.

Ob 20-letnici našega vstopa v Evropsko unijo (EU) smo lahko te dni slišali in prebrali več javnih govorov in intervjujev, v katerih bivši in sedanji politiki, profesorji in drugi intelektualci ugotavljajo, da je bila odločitev Slovenije za članstvo v EU prava.  Tudi sam sem v eni od svojih kolumn na tem spletnem mestu (Zakaj EU, 18. 10. 2021) že temeljiteje pojasnil, zakaj si moramo prizadevati za obstoj in razvoj EU ter za naše konstruktivno članstvo v tej nadnacionalni evropski skupnosti. Tokrat želim v tem kontekstu na kratko izpostaviti še eno vprašanje oziroma dimenzijo: vprašanje suverenosti naše države.

Ko smo se pri pisanju ustave odločali, ali naj ustavno uredimo tudi institut referenduma, je razpravljavce v ustavni komisiji in javnosti spodbujala tudi misel, da je za Slovenijo, glede na njeno relativno majhno število prebivalcev, referendumsko odločanje lahko zelo primerna dopolnitev posredne demokracije. Danes lahko ugotovimo, da se je pozitivni naboj te ideje v marsičem razvodenil, kajti preveč je bilo referendumov, ki so jih sprožili predvsem ozki politikantski interesi in ne resnična želja po vključevanju ljudstva v pomembne državne odločitve (izjeme le potrjujejo pravilo). 

To kolumno sem začel pisati v petek, 8. marca, zvečer, torej še na dan žena. Že kot otrok sem bil vzgojen, da je na ta praznični dan treba ženskam izreči in primerno izkazati priznanje za njihovo pomembno vlogo v družini in družbi (podobno velja tudi za 25. marec, materinski dan). Seveda je še mnogo bolje, če takšna priznanja izrekamo tudi ob drugih dnevih, kadar se ponudi za to primerna priložnost, kajti za zahvalo in spoštljiv odnos je primeren vsak čas. Ob tem pa obžalujem vedno večjo svetovno zmedo na področju opredeljevanja spolov ter razumevanja vloge ženske in moškega ter morebitnih drugih spolnih identitet v družbi.

V zadnji izdaji revije Pravnik sem predstavil svoje razmišljanje o pomenu teorije in prakse za študij prava. Ker verjamem, da je tematika zanimiva tudi v širši perspektivi delovanja pravnikov, bom izhajajoč iz nekaterih svojih ugotovitev v navedeni reviji v nadaljevanju ponovil in dodal še nekaj misli na to temo. Pri tem bom izhajal iz inteligentne in duhovite misli Alberta Einsteina, ki se glasi: »Teoretično sta teorija in praksa ista stvar. Praktično pa nista.«¹

Prejšnji teden sem na javni konferenci s sogovorniki razpravljal o tem, ali naj odločanje o skupni zunanji in varnostni politiki Evropske unije (EU) v prihodnje v večji meri kot do zdaj temelji na odločanju s kvalificirano večino. V javni razpravi, ki jo je organizirala Nova univerza, je bilo glede takšne možnosti med povabljenimi razpravljavci (profesorji ter bivšimi in sedanjimi politiki) v glavnem zaznati previdnost in zadržanost. Zdaj lahko namreč pri (naj)pomembnejših odločitvah na teh področjih vsaka članica EU uveljavlja pravico do veta in tako prepreči odločitev, ki ne upošteva njenih vitalnih interesov. Ali naj torej naša država podpre dodatne omejitve pravice do veta in omogoči hitrejše in učinkovitejše odzivanje EU na mednarodne krizne situacije? Ali pa naj vztraja pri ohranitvi tistega dela svojih suverenih pravic, ki ji tudi v takšnih primerih omogočajo, da svojih najbolj temeljnih zunanjepolitičnih stališč in interesov ne prilagaja evropskim stališčem, če so ti izrazito v nasprotju z interesi Slovenije?

Ko te dni spremljam uničujoči konflikt med Izraelci in Palestinci, ko premišljujem o grozovitem množičnem terorističnem dejanju palestinskega Hamasa ter nato o grozljivem množičnem pobijanju civilistov v Gazi s strani izraelske vojske, se mi misli vedno znova vračajo k enemu najstarejših načel kaznovanja, to je k talionskemu načelu. Po tem načelu, ki se uporablja predvsem pri kazenskih sankcijah, očitno pa tudi pri oboroženih spopadih, se povzročeno zlo storilcu povrne s kaznijo, ki je podobna njegovemu dejanju. V slikovitem izrazu: oko za oko, zob za zob. V zvezi s tem želim opozoriti na dvoje. Prvič, zagovorniki talionskega načela utemeljujejo to načelo kot izraz božje ali družbeno upravičene zahteve po pravičnosti, ki pa v psihološkem pogledu upravičuje tudi maščevalnost, ki naj bi potešila bolečino in jezo prizadetih ljudi. Drugič, talionsko načelo je tudi danes bolj živo, kot si upamo priznati. Vojne, mučenja, zatiranja in druga hudodelstva so tudi v sodobnem času pogosto izraz tovrstnih povračilnih ukrepov. Prav omenjena tragična vojna ter dolga desetletja konfliktov na bližnjem vzhodu nazorno kažejo, kako groba sila ter maščevalnost vedno vodita le v začarani krog nasilja in človeške bolečine.

Pred nekaj dnevi mi je prijatelj dejal, da vladi verjetno pride prav, da se pozornost javnosti z bolj ali manj zaukazanih odstopov treh vladnih ministrov medijsko preusmerja na vprašanje svobode izražanja in pravice do splava, ki ga je sprožilo postavljanje in snemanje sporočilnih zastavic na ljubljanskem Kongresnem trgu s strani mladih aktivistk/ov, ki se različno opredeljujejo do vprašanja abortusa. Vsekakor je (pre)usmerjanje pozornosti zelo pomemben psihološki in širši družbeni fenomen. Če se nam namreč še danes zdi nekaj zelo pomembno (npr. vojna v Ukrajini, vremenske ujme ali odstop ministra), se nam lahko že jutri zgodi, da bomo ob spremenjenih medijskih poudarkih ter drugih sugestijah na vse to pretežno pozabili in se usmerili v nove »prioritete«. Koliko smo torej sugestibilni in koliko so pomembne zadeve res pomembne?

V avtoritarnih ali totalitarnih režimih se od posameznika pričakuje, da je ponižen v odnosu do oblasti. Če se takšni režimi sklicujejo še na vrednoto socialnega egalitarizma ali kaj podobnega, se od ljudi seveda pričakuje tudi skromnost, kajti bogatenje in zbujanje pozornosti s kakršnimkoli izstopanjem od povprečja se kaznuje. Seveda vse to ne velja za vladajočo elito in tiste, ki jim ta elita izjemoma dovoli nadpovprečno izjemnost. Povsem drugače je v demokratični družbi, ki temelji na kapitalističnem modelu gospodarstva, kajti v taki družbi so tekmovalnost, različnost in posledično izstopanje od povprečja priznane in spodbujane vrednote. Te dajejo vsakomur upanje, da se lahko obogati, se povzdigne na oblast ali si kako drugače pridobi nadpovprečen družbeni status, čeprav lahko seveda to dejansko uspe le manjšini. V takšni družbi torej ponižnost in skromnost nista vrednoti. Od posameznika se pričakuje, da bo samozavestno razvijal in navzven izkazoval svojo drugačnost in nadpovprečnost ter se skratka ne le trudil biti boljši od drugih, pač pa se znal s tem tudi pohvaliti oziroma samopromovirati.

Zdi se mi, da predvsem za najlepše ali najhujše izkušnje človeštvo nima besed, s katerimi bi jih lahko dovolj doživeto opisalo. Kadar je čustvo sreče ali bolečine premočno, tega ne more zajeti nobena beseda v nobenem jeziku. Katastrofalna vremenska ujma, ki je s poplavami, zemeljskimi plazovi in drugimi uničujočimi posledicami te dni (od 4. avgusta dalje) tako hudo ranila Slovenijo in njene ljudi, je vsekakor takšen nesrečen dogodek, ob katerem v nekem trenutku dobesedno umolkneš. Katastrofa, kataklizma in celo apokalipsa so besede, ki jih najpogosteje slišimo te dni, ko je bolečina nekaterih postala bolečina (skoraj) vseh, ko sta sočustvovanje in empatija presegli vse dosedanje meje in ko je poenotena in iskrena solidarnost slovenskih ljudi verjetno dosegla najvišjo točko v naši zgodovini.

Zgodovina je prepolna misli o tem, kako se vse spreminja. Toda hitrost spreminjanja človeške družbe in ljudi kot posameznikov ni bila še nikoli takšna, kot je v zadnjih desetletjih. Temu se pridružujejo še relativno nagle podnebne spremembe, glede katerih lahko skoraj vsak dan preberemo, da s hitrostjo in radikalnimi posledicami presenečajo celo tiste znanstvenike, ki so jih doslej ves čas napovedovali in nas svarili pred njimi. Ker pospešek ne pojenja, temveč se celo povečuje, bi se morali pravzaprav vse resneje spraševati, kaj to pomeni za vse nas kot ljudi in za človeštvo. Toda zdi se, da tako preizpraševanje ostaja tudi tokrat le domena redkih posameznikov, medtem ko se večina ljudi raje zamoti z vsakodnevnim delom in zabavo ter na ta način nekako odganja tovrstne skrbi in temne misli.

Eden izmed čudežev tega sveta je zagotovo (tudi) različnost. Vsak človek je drugačen od drugih. Enako velja za živali, rastline, kamnine in druge strukture. Vse čutno prepoznane strukture v naravi in družbi so raznolike. Seveda obstoje med bitji in med stvarmi številne podobnosti. Toda to ne spremeni dejstva različnosti. Tudi človeški pogledi, vrednotenja, nazori glede vsega okoli nas so različni. Še več, kot so ugotavljali že mnogi stari misleci, jih je mogoče tudi poljubno spreminjati, relativizirati, obračati na glavo. In tako pridemo do naslednjega čudeža. Kljub vsem razlikam ter posledično ob neštetih nestrinjanjih in konfliktih človeštvo za zdaj uspeva preživeti ter vsaj do neke mere urejeno družbeno sobivati. Ob tem se je vsekakor zanimivo vprašati, kakšno vlogo ima pri tem pravo in koliko je tudi pravo »žrtev« te neskončno razmnožujoče se različnosti.

Sodobna demokracija postaja resno motena z družbeno patologijo različnih vrst. Tudi v Sloveniji. Namesto da bi se lahko po 30 letih samostojne državnosti in uvedbe demokratičnega sistema veselili napredka na področju politične kulture, vidimo v tem pogledu marsikje celo znake nazadovanja. Pri nas in v marsikateri demokratični državi se pojavljajo skrajna in zato potencialno nevarna ideološka nasprotja, politiko močneje kot kadarkoli usmerjata populizem in demagogija, marsikje so v porastu erozija demokratičnih vrednot, korupcija, nepotizem itd. Ljudje si sicer v demokraciji po eni strani želijo dostojno urejeno državo, toda s svojim praktičnim ravnanjem pogosto močno odstopajo od teh svojih idealov, saj hrepenijo predvsem po tem, da se »kaj dogaja«. Toda v taki logiki, ki vsekakor kaže na naraščajočo družbeno patologijo, ni nobene zdrave pameti, kar običajno pokaže prihodnost v obliki takšne ali drugačne krize.

Izločitev ustavnih sodnikov (s tem seveda tu in v nadaljevanju označujem ustavne sodnice in sodnike) postaja vse bolj opazen in pomemben pravni institut. K tej popularizaciji so pripomogli nekateri odmevni primeri, pri katerih se izločitev zahteva ali spodbuja tudi iz političnih razlogov. Zadnji takšen primer so (bile) zahteve po izločitvi štirih ustavnih sodnikov, ki naj bi odločali o enem doslej najbolj spolitiziranih ustavnih sporov, tj. o presoji ustavnosti novele > Zakona o RTV Slovenija (ZRTVS-1).

Kot izhodišče te kolumne izpostavljam dve zadevi, povezani z umetno inteligenco. Prva je zdaj že marsikomu znani ChatGPT – jezikovni model, ki ga proizvaja umetna inteligenca in ki napoveduje velike spremembe v našem intelektualnem in drugačnem delovanju. Kot verjetno že veste, nam ta model s pomočjo umetne inteligence v nekaj sekundah ali minutah napiše besedilo na katerokoli temo, pri čemer je vsebina takšnega besedila že zdaj (ta in drugi modeli se bodo seveda še razvijali) boljša od besedila, ki ga je sposobna napisati večina ljudi. Druga takšna zadeva je nedavna novica o 37-letnem moškem, ki je javno pojasnil, da goji resnična čustva do svoje virtualne spremljevalke – klepetalne robotke (t. i. replike), ki z uporabo umetne inteligence uporabnikom nudi romantično druženje (vir: Business Insider, New York, 9. 2. 2023). Kam nas takšne reči vodijo in kaj se lahko iz njih naučimo?

Civilizirana družba kot družba višje stopnje omike, urejenosti, pravičnosti in ne nazadnje solidarnosti zanesljivo potrebuje tako pravno kot socialno državo. Družba, ki ni pretežno pravično ter kulturno pravno urejena in svojim članom ne nudi vsaj zadostne mere blagostanja, v resnici ni (dovolj) civilizirana. Oceno o tem, koliko smo v luči takšnega merila v Sloveniji, Evropi in svetu (ne)civilizirani, prepuščam bralcu. Dejstvo pa je, da sta pravna in socialna država, ki nam zagotavljata človekove pravice, solidarnost ter miroljubno in varno sobivanje, medsebojno pogojeni. Zato je pomembno, da razumemo, da lahko ustavno načelo socialne države uspešno uveljavljamo le, če uspešno razvijamo tudi ustavno načelo pravne države, ki v svojem širšem (integralnem) pomenu zajema tudi koncept vladavine prava. In zakaj socialne države dejansko sploh ne more biti brez pravne države?

Pred nekaj dnevi (1. 12. 2022) so v okviru tradicionalne okrogle mize pravniki iz izbrane deseterice najvplivnejših slovenskih pravnikov s pomočjo moderatorja dr. Marka Pavlihe razpravljali o temi z naslovom: Lepa beseda lepo mesto najde. Ker se srečanja nisem mogel udeležiti, izkoriščam to kolumno, da napišem nekaj svojih misli o prijaznosti, ki je z navedeno temo tesno povezana.

Pravna država (vladavina prava) je neločljivo povezana s sodobnim konceptom (pretežno) liberalne demokracije. Povedano na kratko: ni demokracije brez pravne države in ni pravne države brez demokracije. Toda, to ne pomeni, da je pravna država kot takšna demokratični koncept, pač pa pomeni, da lahko pravna država (pre)živi le v demokratičnem okolju in da se v (zgolj) določene sfere prava vključujejo tudi demokratične prvine. Kaj pa bi se zgodilo, če bi se pravo demokratiziralo v preveliki meri?

Pandemija koronavirusa (Covid-19) nas je tudi na področju šolskega in univerzitetnega izobraževanja intenzivno soočila z novo realnostjo, ki jo omogočajo sodobne tehnologije. Predavanja, seminarji, vaje in celo izpiti – na daljavo. Prek spleta. Prav tako tudi sestanki, strokovni posveti, znanstvene konference ipd. Zdaj vemo, da to kljub (fizičnemu) povratku v študijske učilnice in službene pisarne ostaja pomembna dopolnilna komunikacijska možnost. Toda danes tehnologija omogoča še mnogo več. Ali bo predavatelje prava v prihodnje lahko nadomestil robot oziroma umetna inteligenca?

Pred nekaj dnevi (29. junija) je minilo pet let od sprejema arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško. Kot je splošno znano je Slovenija to odločbo že izvršila (implementirala) v tisti meri, kolikor je to lahko storila sama, Hrvaška pa razsodbe iz znanih razlogov noče pripoznati in implementirati. V zadnjih mesecih Janševe vlade so mediji pisali o tajni diplomaciji med obema državama ter o dogovoru o skupnem ribolovu, ki naj bi ga v tajnosti skupno pripravljali vladi obeh držav. Ta sporazum doslej ni ugledal luči dneva, pri čemer je seveda sprožal hipotetična vprašanja povezana z mejo na morju. Na splošno pa ostaja odprto vprašanje, kako naj Slovenija po petih letih hrvaškega zanikanja veljavnosti arbitražnega sporazuma ravna v prihodnje.

Med večje sodobne in prihodnje izzive človeštva sodi tudi razmerje med človekom in strojem. Gre za izredno kompleksno področje znanstvenih, tehnoloških, etičnih, pravnih, socioloških in drugih vprašanj, ki ga je seveda nemogoče na kratko povzeti in komentirati. Na tem mestu se predvsem sprašujem, ali je mogoče s stroji in umetno inteligenco nadomestiti človeka. Odgovorov na to vprašanje je seveda veliko in zato je pričujoča kolumna, kljub nekaterim izraženim stališčem, predvsem povabilo k razmišljanju.

Ker bo moja naslednja kolumna predvidoma objavljena šele meseca julija, izkoriščam to priložnost, da že nekoliko pred državnim praznikom (25. junija) zapišem nekaj misli ob 30-ti obletnici naše državnosti. To obletnico po eni strani zaznamujeta začetek drugega slovenskega predsedovanja Evropski uniji (EU) ter 30-letnica vzpostavitve demokratične ustavnosti, po drugi strani pa izrazito klavrno družbeno vzdušje, kajti Slovenija je zaradi zastrupljene politične klime ideološko in drugače razklana kot že dolgo ne. Ker sem se zavezal, da se bom v teh svojih kolumnah nekaj časa izogibal političnim temam, se s to kolumno zagotovo gibljem »na meji«. Toda 30. rojstnega dneva samostojne Slovenije enostavno ni mogoče obravnavati brez hkratnega strokovnega upoštevanja ključnih političnih in družbenih dejstev, ki zaznamujejo sedanji čas. Če namreč ne želimo, da se nas pod pritiski teh ali onih oblastnikov povsem polastijo strah pred javnim zagovarjanjem ustavnih vrednot ter posledično popolna konformnost ali oportunizem, ki nas vodijo nazaj v nedemokratično in močno konfliktno zgodovino, je pač treba reči bobu bob.

Pred nekaj dnevi me je nekdo vprašal, ali smo v Sloveniji v ustavni krizi. Odgovoril sem mu, da smo zagotovo v politični, ne pa tudi v ustavni krizi. O ustavni krizi bi namreč lahko govorili predvsem v dveh primerih: prvič, če Ustava ne bi predvidevala ustreznih mehanizmov za rešitev sedanjih ali kakih drugih političnih zapletov na ravni Vlade in Državnega zbora; drugič, če bi bila Ustava v več pogledih dlje časa grobo, sistematično in nesankcionirano kršena.

V Sloveniji nam na splošno primanjkuje odličnosti. V politiki, gospodarstvu, znanosti, kulturi, šolstvu in še marsikje, ne nazadnje tudi v vsakodnevnem obnašanju doma, v službi in na cesti. Če želimo več odličnosti, pa se moramo zavedati, da je ta pogojena z etiko. V nadaljevanju predstavljam krajši izvleček svojega že objavljenega prispevka na to temo (Etična razsežnost odličnosti, v: Dvajset let kakovosti in odličnosti, Slovensko združenje za kakovost in odličnost, 2011).

Te dni je aktualna tema konflikt interesov. Matej Lahovnik je pred in ob nedavnem odstopu s položaja ministra za gospodarstvo opozoril na možnost konflikta interesov pri ministru Gregorju Golobiču, ta pa je zanikal takšen konflikt v zvezi z javnimi razpisi ministrstva za gospodarstvo in svojimi lastniškimi deleži v podjetju Ultra, ki se je lansko leto prijavljalo na javne razpise omenjenega ministrstva.