Temeljna vprašanja, na katera naj bi volivci dobili odgovore so predvsem: 
1. kakšne osebnostne lastnosti ima (bodoči) predsednik države; 2. kakšno je njegovo politično, strokovno in splošno življenjsko znanje ter koliko ima političnih in življenjskih izkušenj; 3. za katere vrednote (ideale, cilje) ter politične, ekonomske, socialne, kulturne in druge družbene usmeritve se bo zavzemal, če bo izvoljen za predsednika.
Toda, ali so to res vprašanja, s katerimi se volivci zavestno soočamo? Ali ne gre zgolj za to, da nam mora biti kandidat enostavno všeč, simpatičen, vreden našega zaupanja ipd.? Seveda tudi za takšno oceno niso dovolj le njegovi nasmeški, lepe fotografije in leporečne fraze. Toda žal postaja v sodobnem političnem marketingu v demokratičnih državah vse to vedno pomembnejše, če ne že kar najpomembnejše.
Sodobni mediji, ki so seveda ključnega pomena za predstavitev kandidatov, so vedno bolj slikoviti, tako v smislu poudarjanja vizualne podobe politikov (razen tam, kjer to seveda ni mogoče – npr. radio), kot tudi v smislu krčenja vsebine predstavitev na kratke utrinke (»flashes«), ki kandidate v naših predstavah dejansko predvsem strnjeno »naslikajo« v tej ali oni »pozi«. Četudi se kandidat morebiti trudi biti avtentičen, tj. takšen kot je, četudi želi natančneje predstaviti svoj svetovni nazor, svoje raznovrstno znanje in izkušnje ter svoje politične usmeritve, ga mediji v svojih dnevnopolitičnih predstavitvah najpogosteje skrčijo (reducirajo, abstrahirajo) na nekaj zanimivih vizualnih predstavitev in delov njegovih izjav, kar vse je seveda izvzeto iz širšega konteksta njegovega delovanja oziroma nastopanja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da le redki volivci redno spremljajo večji del poročil in predstavitev kandidatov, potem je jasno, da so neposredne volitve predsednika države nekaj zelo nepopolnega, tako kot je nepopolna demokracija.
Seveda ni vse tako črno, saj imajo še posebej v času volilne kampanje kandidati večkrat tudi možnost daljših nastopov in predstavitev. Toda tudi v teh primerih pogosto ni dovolj časa za zares poglobljeno in široko razpravo.
S povedanim ne želim reči, da je demokratična volilna tekma in izbira slaba, nesmiselna ali absurdna, kajti tudi življenje na splošno ni nič kaj bolj popolno. Kot sem že enkrat pisal, smo pri mnogih stvareh »obsojeni« na poenostavitve, na površinskost, ki pogosto prerašča tudi v površnost. Toda če primerjamo sedanjost s preteklostjo, vidimo, da smo danes marsikje celo bistveno na boljšem.
Če primerjamo demokratične volitve pred sto leti (v kateri od takratnih evropskih demokracij) z volitvami danes, lahko takoj ugotovimo, da smo danes volivci glede informiranosti, transparentnosti in drugih okoliščin volitev v boljšem položaju. Poleg tega se je treba tudi zavedati, da je včasih celo bolje, če nismo preobremenjeni z informacijami, kajti to lahko vodi v (pre)zapleteno premišljanje in ocenjevanje, ki otežkoči našo sposobnost odločanja. Potem cincamo, z mislimi pretirano begamo sem ter tja in se ne znamo dokopati do (prave) odločitve.
V zvezi z volitvami je lahko zato takšna »poenostavitev«, pri kateri je odločitev o predsedniških kandidatih predvsem (tudi) izraz naše intuicije ter moralnega in nenazadnje pravičnostnega občutka, boljša od pretiranega intelektualnega premlevanja vseh možnih vidikov. Vendar pa tudi s tem nikakor ne smemo iti predaleč, kajti intuitivni in občutenjski momenti, ki so nedvomno odločilni pri naši volilni izbiri, so lahko zavajajoči in zmotni, če niso v nas dozoreli na podlagi zadostne količine informacij, predznanja in izkušenj.
Prava pot in umetnost odločanja je torej v združitvi obojega. In pri tem moramo vsaj do neke mere sodelovati vsi akterji – predsedniški kandidati, mediji, strokovnjaki, volivci, politične stranke in druge interesne skupine, ki podpirajo katerega od kandidatov. Pri tem je še posebej zanimivo vprašanje, kako in v kolikšni meri so se predsedniški kandidati sami dolžni »razkriti« javnosti.
Po slovenski ustavi so funkcije predsednika republike pretežno iniciativne, protokolarne in reprezentativne, kar enostavno povedano pomeni, da predsednik države ni tisti, ki odloča o zakonodaji, proračunu in politiki države. To je argument za stališče, da predsedniškim kandidatom pravzaprav ni treba oblikovati svojega političnega programa in ga javnosti predstaviti v predvolilnih nastopih, kajti funkcija predsednika države le-temu ne omogoča, da bi lahko takšen program samostojno uveljavil v političnih in pravnih aktih in seveda še manj samostojno implementiral.
Včasih je zato mogoče slišati mnenje, da (naj) zadostuje, da se predsedniški kandidati javnosti predstavijo predvsem v osebnostnem in splošnem političnem vidiku. Toda takšno stališče je preozko, kajti kljub temu, da predsednik slovenske države ne more neposredno vplivati na politiko vlade, delovanje parlamenta, sodstva itd., lahko o dejavnosti vseh treh vej oblasti javno predstavlja svoja mnenja in pobude ter tako vsaj posredno, s svojo avtoriteto in argumenti, vpliva na javno mnenje, pa tudi na odločitve vlade, parlamenta itd. Poleg tega lahko predsednik republike svoj vpliv na politiko države izvaja tudi preko različnih neformalnih ali formalnih razgovorov in posvetovanj. Vse to vsekakor utemeljuje stališče, da je tudi v predvolilni tekmi primerno in koristno, da kandidat za predsednika države predstavi svoje poglede na aktualna politična oziroma družbeno relevantna vprašanja in probleme.
Za konec naj le še rečem, da je včasih prav boleče gledati nekatere predsedniške kandidate, kako se zaradi nabiranja političnih točk trudijo biti to kar niso. Kako skušajo biti nekateri ljudski in drugi aristokratski, čeprav ne eni ne drugi to niso po svoji naravi. Kako nekateri nastopajo v raznih populističnih medijskih »šovih«, kjer se pretvarjajo, da so ljudski, ali kako nekateri dajejo velike »državniške« izjave, katerih teže se še dobro ne zavedajo. Toda vse to in še marsikaj drugega je pač sestavni del demokratične igre. Od tu dalje je zato marsikaj odvisno predvsem tudi od javnosti, volivcev. Ko se bomo državljani na splošno izobrazbeno in kulturno dvignili na višji nivo, bomo s tem politike samodejno prisilili, da nam sledijo (da se nam prilagodijo, da so nam »všečni« na tem nivoju). Dokler pa se bo povprečni volivec »intelektualno« in emocionalno hranil z rumenim tiskom in podobnimi neumnostmi, toliko časa se bodo še posebej v predvolilnih spopadih tudi politiki spuščali na ta nivo (četudi se bodo pri tem mnogi ali vsaj nekateri le pretvarjali).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
