Predstavljajmo si, da se takšno glasovanje odvija v napeti politični atmosferi, npr. nekaj dni pred glasovanjem o kakem zelo(!) politično in ideološko spornem zakonu, pri čemer so poslanci, kot se je že dogajalo v preteklosti, razdeljeni na dva številčno skoraj enaka pola (45 proti 44) in je odločilen vsak glas. Ali bi v takšnem primeru poslanci sprejeli akt o prenehanju mandata umrlega poslanca in s tem omogočili, da v igro vstopi nadomestni poslanec, ki bi, glede na svojo strankarsko pripadnost, glasovalno tehtnico glede spornega zakona uravnovesil na 45 proti 45 (kar bi onemogočilo sprejem zakona)? Ali ne bi morebiti tisti poslanci, ki imajo v situaciji brez nadomestnega poslanca v Državnem zboru skupno 45 glasov (proti 44 glasovom opozicije), skušali vsaj odložiti glasovanje o prenehanju mandata pokojnemu poslancu in torej še pred tem s svojo (relativno) večino sprejeti sporni zakon? In kaj bi se, kot rečeno, zgodilo, če ugotovitev o prenehanju mandata ne bi bila izglasovana? – No, že razmišljanje o takšnih možnostih je nekako neokusno… Pa vendar, pravniki si takšna vprašanja moramo zastavljati. Po možnosti že preventivno. Ko se namreč kaj takega ali podobnega zgodi, je treba ponavadi o tem relativno hitro podati pravno mnenje. In kar nekako se ne morem povsem znebiti misli, da bi se kaj podobnega lahko kdaj tudi zgodilo. Vse to situacijsko nekako spominja na trenutek sklepanja zakonske zveze, ko se mladoporočenca in njuni bližnji predajajo lepim in romantičnim trenutkom, pravniki pa, »poklicno deformirano«, že razmišljamo tudi o možnosti razveze ter v zvezi z njo o delitvi premoženja, dodelitvi in preživljanju (bodočih) otrok itd.
Zgornji namišljeni primer nas opozarja na realno možnost, da državni zbor neke odločitve, ki bi jo moral sprejeti, ne sprejme. Ali lahko katerikoli pravni akt (npr. ustava, zakon, odločitev ustavnega sodišča) dejansko prisili Državni zbor v neko odločitev iz njegove obvezne pristojnosti? Ne. Tudi odločba ustavnega ali kateregakoli evropskega ali mednarodnega sodišča poslancev ne more dejansko prisiliti, da glasujejo za neko odločitev. Seveda so lahko posledice neizvršitve odločbe ustavnega ali mednarodnega sodišča hude, toda glasovalne tipke v Državnem zboru pritiskajo le poslanci (in če jih ne, poslancev ni mogoče s strani neke druge, višje instance nemudoma odpoklicati ali razrešiti, kot to velja za druge funkcionarje; v tem pogledu so poslanci pravno zavarovani celo bolj kot predsednik države, čeprav slednjega neposredno izvoli bistveno več državljanov kot posameznega poslanca). Včasih lahko ustavno ali mednarodno sodišče ali kakšna nadnacionalna institucija (npr. v okviru EU) sprejme odločitev s katero »zaobide« nacionalni parlament ter sámo uredi zadevno področje (kot je znano, navedena sodišča izjemoma sprejmejo tudi kakšno odločbo, ki ima naravo predpisa). Toda tudi v takšni situaciji Državnega zbora dejansko nihče ne more prisiliti v sprejem odločitve. Za takšno pravno »neubogljivost« je npr. šlo, ko večina poslancev v Državnem zboru v letih 1999 in 2000 namenoma ni sledila sicer škandalozni, vendar pravno zavezujoči »referendumski odločbi« Ustavnega sodišča ter ni sprejela zakona o večinskem volilnem sistemu. Tudi nad poslanci oziroma parlamentom je včasih le »modro nebo«…
Zdaj pa še posebno vprašanje. Poslanci so izvoljeni zato, da sprejemajo odločitve v imenu ljudstva. Zakaj se torej lahko tudi izognejo odločanju, oziroma zakaj se lahko vzdržijo glasovanja o neki stvari? Še več, zakaj se lahko pravzaprav – pa čeprav je to zgolj le teoretična možnost – vzdržijo vsakega glasovanja? Ja, poslanec bi lahko svoj štiriletni mandat preživel, ne da bi se enkrat samkrat opredelil »za« ali »proti« katerikoli zadevi, o kateri odloča Državni zbor. Še več, to bi lahko teoretično storili celo vsi poslanci. Ali si predstavljate Državni zbor, ki bi v štirih letih ne sprejel nobene odločitve, ker bi bili vsi poslanci pri vseh glasovanjih vzdržani? No ja, boste rekli, to pač ni realno. Gre za podobno hipotetično razmišljanje kot pri zakonodajnem referendumu, ki se ga lahko udeleži le en volivec in glasuje za ali proti – pa je referendumska odločitev sprejeta. Prav tako lahko v državnem zboru vsak zakon izglasuje le en poslanec, če noben ne glasuje proti. Seveda drži, da so vsi takšni ekstremni primeri zgolj »šolski« in ne realistični. Toda pri glasovalni vzdržanosti (abstinenci) je problem nekoliko specifičen, saj nas že en(krat) vzdržani poslanec postavlja pred načelno dilemo: ali je smiselno, da izvolimo poslanca, da odloča o državnih zadevah, hkrati pa se lahko on temu odločanju kadarkoli izogne. Dilema je še bolj nazorna, če poslanca v tem pogledu primerjamo npr. s sodnikom.
Vsi vemo, da se sodnik ne sme vzdržati »glasovanja«, da pač o pravni zadevi mora sprejeti odločitev, npr. v obliki takšne ali drugačne sodbe ali sklepa. Pa malo primerjajmo. Sodnik opravlja svojo funkcijo poklicno. Ja, toda tudi poslanec jo opravlja poklicno, pri čemer ima celo višjo plačo kot marsikateri sodnik. Ali je torej primerno, da je poslanec plačan za svoje delo tudi takrat, ko se pri glasovanjih ne opredeljuje? Nadaljujmo s primerjavo. Poslanec lahko z glasovalno abstinenco izraža stališče, da niti ne podpira predlagane rešitve niti ni proti njej, pač pa zastopa neko vmesno rešitev, ki ni dana v odločanje. Res tehtno, toda v enaki situaciji je neštetokrat sodnik, ki bi morebiti najraje sprejel neko vmesno, kompromisno odločitev, ki pa je zakon ne dopušča. Tudi sodnik bi verjetno marsikdaj prav rad sporočil strankam in javnosti, da o neki zadevi zaradi pomanjkanja dokazov ali kakšnih drugih (npr. moralnih) razlogov ne more (ne želi) odločiti (kar lahko tudi pomeni, da bi se želel odločiti na nek poseben način, ki ga zakon ne dopušča).
Pa dodajmo še eno primerjavo. Sodnik mora svojo odločitev obrazložiti, poslancu pa ni treba obrazložiti niti odločitve niti »ne-odločitve« (tj. vzdržanosti). Ravno skozi to primerjavo lahko (u)vidimo posebno paradoksalnost poslančevega položaja. Če se poslanec vzdrži zato, ker npr. ne podpira niti predlaganega niti veljavnega zakona, pač pa neko vmesno rešitev, ki ni ponujena v odločanje, lahko to do neke mere razumemo in toleriramo (sodnik je tu po naravi svojega poklica, kot rečeno, v težjem položaju). Toda če poslanec svoje glasovalne abstinence javno sploh ne obrazloži (kar se praktično dogaja), pa je tudi na načelni ravni resnično že prav težko prepričljivo zagovarjati njegovo pravico do vzdržanosti od glasovanja.
In kaj naj rečem za konec? Morda to, da me je z vprašanjem, zakaj se poslancu dopušča glasovalna abstinenca, pred leti na predavanjih presenetil študent prava, ki takrat z mojim improviziranim odgovorom verjetno ni bil povsem zadovoljen. In priznati moram, da kljub temu, da sem kasneje s študenti prava in politologije o tem še nekajkrat razpravljal, s svojimi odgovori tudi (ali vsaj) sebe nikoli nisem uspel docela prepričati, da je argument v prid poslančevi glasovalni abstinenci lahko kakorkoli premočrtno načelno utemeljen. Verjetno je lahko utemeljitev predvsem kompromisna, tj. real-politična: težnja po ugajanju volivcem, politična preračunljivost, strankarska disciplina, nezmožnost poslanca oziroma politika, da se dovolj dobro seznani z vsemi zadevami, o katerih odloča ipd. – vse to pač v pragmatičnem smislu terja, da se poslancem in drugim (profesionalnim) politikom dopusti tudi molk, vzdržanost od odločanja, prilagodljivost, nenačelnost in še marsikaj. Seveda le v dopustnih pravnih okvirih. Pa vendar, ali je to res to?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
