Pri takšnih vprašanjih moramo vedno ločiti pravno in politično (pa tudi moralno) razsežnost takšnih situacij. Po pravni plati so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila (82. člen ustave). Po politični plati pa so poslanci predvsem tudi člani političnih strank. Pri tem so – realno gledano – poslanci bodisi zaradi lastnega prepričanja bodisi zaradi pritiskov strankarskih vrhov pretežno vezani na strateške (programske) in operativne usmeritve in stališča svojih političnih strank. Tu je treba v našem volilnem sistemu tudi upoštevati, da praktično nihče ne more biti izvoljen za poslanca, če ne kandidira na listi kandidatov, ki lahko na ravni države preseže 4-odstotni volilni prag, pri čemer so vsi doslej izvoljeni poslanci kandidirali na strankarskih listah (razen seveda obeh predstavnikov narodnih skupnosti). Podobno je tudi v drugih demokratičnih državah, ki imajo proporcionalni volilni sistem. Toda tudi v večinskem volilnem sistemu (npr. v Veliki Britaniji in ZDA) kandidirajo posamezniki za položaj poslancev praviloma na strankarskih listah. Povsem neodvisni kandidati so namreč tudi v večinskem volilnem sistemu le stežka izvoljeni v predstavniško telo, kajti zgolj redki premorejo sami toliko denarja ter logistične in drugačne podpore, da bi lahko s svojo volilno kampanjo uspešno konkurirali strankarskim kandidatom. Ob in po sprejemu ustave ter še posebej v letih 1996 do 2000 je pri nas potekala obsežna in politično vroča razprava o tem, ali naj v Sloveniji uvedemo večinski volilni sistem. Ta razprava je bila v letih 1996 do 2000 povezana s t.i. volilnim referendumom, o katerem bi lahko napisali že skorajda pravno-politično »dramo« ali morebiti celo »kriminalko«. Ker tokrat ne želim obnavljati takratnih dogodkov, naj le rečem, da so takrat politične stranke ter družboslovni in drugi intelektualni krogi intenzivno razmišljali, kakšne posledice bi imela za slovenski politični prostor uvedba večinskega volilnega sistema. V prid večinskemu volilnemu sistemu sta se takrat navajala predvsem dva argumenta, sicer dobro znana iz področja politične teorije in prakse: prvič, večinski volilni sistem volivcem omogoča, da izbirajo neposredno med posameznimi kandidati (in ne prvenstveno med strankarskimi listami kandidatov); drugič, večinski volilni sistem privede do vlade, ki jo sestavi (ena) zmagovita stranka ali že pred volitvami oblikovana čvrsta koalicija strank z enotno listo kandidatov, kar omogoča transparentno odgovornost vlade (za razliko od proporcionalnega volilnega sistema, ki vodi v vladne koalicije bolj ali manj raznorodnih strank, ki jih volivci vnaprej ne morejo predvideti in v katerih je odgovornost razpršena in manj transparentna). V prid proporcionalnemu volilnem sistemu sta se v tistem času navajala predvsem dva splošno znana argumenta: prvič, da takšen volilni sistem zagotavlja bistveno bolj proporcionalno zastopanost družbenih skupin in interesov v parlamentu, kot pa to velja za večinski volilni sistem; drugič, da je bolj kompromisno odločanje in vodenje politike, v katerega je praviloma prisiljena koalicijska vlada, manjše tveganje za razvoj demokracije, kot pa to velja za večinski volilni sistem (v slednjem lahko stranka, ki obvladuje parlament in vlado, odločitve sprejema večinoma sama, kar lahko vodi tudi v skrajnosti). Tako eden kot drugi volilni sistem imata svoje prednosti in slabosti. Ker tu seveda ne morem širše obravnavati te problematike, naj primeroma ponazorim, kako se v praksi vse obrne nekoliko drugače, kot pa »srce si sladkega obeta«. V Sloveniji je tako npr. ljudem pretežno všečna ideja, da bi na parlamentarnih volitvah izbirali neposredno med kandidati in ne med političnimi strankami. Pa si sedaj predstavljajmo, da v nekem volilnem okraju volivci – v okviru večinskega volilnega sistema – izvolijo nekega neodvisnega kandidata. Pač nekoga, ki ga cenijo in mu zaupajo. Lahko je to dosedanji župan, mestni svetnik, zdravnik, kmet, učitelj itd. In tako pride ta neodvisni kandidat med poslance. Ne pozabimo, volivcem je pri tem všeč predvsem to, da je neodvisen, da se ne bo podrejal tej ali oni stranki, da bo razmišljal z lastno glavo ipd. Toda od tu dalje, tj. od vstopa v parlament, se začnejo zadeve kazati drugače. Najprej mora ta neodvisni poslanec že na prvih sejah Državnega zbora glasovati o nekaterih zelo pomembnih personalnih in strukturnih zadevah. Predvsem o mandatarju in vladi. Če se tu opredeli proti oblikovani politični koaliciji, se je na ta način avtomatično opredelil za opozicijsko vlogo. Če pa vlado podpre, postane »njen« - tj. vsaj do neke mere. Skratka v obeh (in mnogih nadaljnjih) primerih je sedaj politično opredeljen, četudi morda ne tako določno, kot to velja za strankarske poslance. Toda pojdimo dalje. Vprašajmo se, kako vpliven je ta naš »neodvisni« poslanec. Ker je sam, »neodvisen«, ima le zanemarljiv vpliv. Ker ni član politične stranke, ki ima kot takšna bistveno večjo politično težo, ni kaj posebej zanimiv niti za vlado niti za opozicijo (razen v kakšnem izjemnem primeru, ko gre pri glasovanju zelo na tesno). Ker torej nima politične teže, ni kaj posebej zanimiv niti za medije. Javnost ga tako le slabo pozna, njegov politični vpliv je zato še manjši. Poleg tega za seboj nima strokovnega in drugačnega strankarskega aparata. Še na zakulisne pogovore in pogajanja med strankami ni vabljen in je tako odrezan od nekaterih virov informacij. Če se začne zato povezovati z drugimi poslanci, pa pride v eno od dveh možnih situacij: prvič, poveže se s poslanci ene stranke in tako dejansko postane »njihov«; drugič, poveže se z drugimi »neodvisnimi« poslanci, kar pa dejansko pomeni začetek nastanka nove politične stranke (če je povezava manj zavezujoča, potem ni učinkovita in je kot takšne nesmiselna). Kakorkoli torej obrnemo, ima takšen poslanec na voljo bodisi, da se čim prej politično priključi (kot član ali »simpatizer«) eni od parlamentarnih strank, ali pa vztraja pri svoji »neodvisnosti« in ostane kot takšen brez resnejšega političnega vpliva. Politična stranka je torej tako ali drugače nuja demokratičnega političnega delovanja. To kaže tudi uvodno omenjeni aktualni prebeg poslancev Državnega zbora iz LDS v druge poslanske oziroma strankarske skupine. »Prebežniki« so se priključili drugi stranki, tj. SD, ali skupini »Zares«, ki ima ambicije postati politična stranka. Kdor bo ostal samostojni neodvisni poslanec do konca parlamentarnega mandata oziroma do volitev, bo s tem zagotovo tudi končal svojo poslansko kariero. Kot rečeno, so takšni prestopi v (ustavn)opravnem smislu dopustni, kajti čeprav so bili vsi ti poslanci izvoljeni na strankarskih listah, so v pravnem pogledu samostojni predstavniki vsega ljudstva in se lahko neodvisno odločajo, v kateri poslanski oziroma strankarski skupini bodo v Državnem zboru in izven njega delovali. V političnem smislu pa se, kot je splošno znano, takšni prestopi praviloma ocenjujejo kot nenačelno ravnanje, kot »izdajo volivcev«, ki so s svojim glasom za te poslance hkrati in primarno oddali svoj glas politični stranki, na katere listi so ti poslanci kandidirali. Izjeme od takšnega kritičnega naziranja so vsaj v starejših demokracijah redke. Za takšno izjemo lahko gre, če poslanec sredi mandata prestopi v drugo stranko iz zelo pomembnih in načelnih vsebinskih političnih ali/in moralnih razlogov (za takšne razloge zagotovo ne gre, če je motiv prestopa v prvi vrsti ohranitev ali pridobitev neke politične funkcije). Kako bomo slovenski volivci politično (o)vrednotili sedanje (in morebitne prihodnje) prestope poslancev, bo pač še nekaj časa razvidno predvsem preko javnomnenjskih anket, nato pa seveda v odločilni meri na parlamentarnih volitvah. Tudi ta zgodba pa nam dokazuje, da v demokraciji brez političnih strank pač ne gre.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
