Toda vse to še ni nujno pogum. Pogum ni objektivno določljiv ali izmerljiv. Če se med stotimi ljudmi le eden povzpne na visoko skalo in z nje skoči v vodo, to še ne pomeni nujno, da je pogumen. Tudi če eden od delavcev drzno in neposredno polemizira s šefom, medtem ko vsi ostali molčijo, to še ne pomeni nujno, da je to delavčevo ravnanje pogumno.
Pogum je premagovanje lastnega strahu. Pogumen je le tisti, ki stori nekaj, česar ga je strah. Bolj ga je strah, bolj je pogumen. Če nekdo skoči s padalom in v tem zgolj uživa, ni v tem nič poguma. Če pa ga je pred ali med prostim padanjem strah, mu lahko že pripišemo temu strahu sorazmeren pogum. Ocena o tem, ali je nekdo pogumen, je nujno odvisna od posameznikovega subjektivnega odnosa do nekega njegovega ravnanja. Pogum je torej človekova psihološka predstava o nekem ravnanju, pri čemer je ta psihološka predstava nujno razpeta med strah na eni strani ter voljo premag(ov)ati ta strah na drugi.
Poguma ne moremo pripisovati zgolj dejanjem. Ta sama po sebi niso in ne morejo biti niti pogumna niti strahopetna. Če bi gledali zgolj na dejanja, bi bilo pravzaprav zelo pogumno že to, da vsak dan sedemo v avto, avtobus, vlak ali letalo. Ali, da se zavežemo vzpostaviti prijateljstvo, partnerstvo ali družino. Vendar tega vsaj, ko gledamo druge, ne smatramo za nekaj zelo pogumnega, saj nimamo občutka, da bi se ljudje tega zelo bali. Seveda so tudi izjeme. Toda v povprečju se ljudje vsaj navzven obnašamo zelo optimistično, ko načrtujemo in govorimo o pravkar navedenih »projektih«. V skladu s tem se nato oblikujejo različni vzorci dojemanja, po katerih npr. dirkače formule ena avtomatično štejemo za pogumne, par, ki se je odločil za sklenitev zakonske zveze, pa ne. Vendar, kot rečeno, lahko nekoga štejemo za pogumnega le, če ga je nečesa strah, vendar strah premaguje oziroma premaga. Za nekoga, ki se ne zaveda nevarnosti svojega ravnanja in njegovih posledic, in ga zato tudi ni strah, torej ne moremo reči, da je pogumen. Lahko je naiven, neveden ali celo neumen, ni pa pogumen.
V življenju je tako, da mnogo pogumnih ljudi sploh ne opazimo, oziroma ne opazimo njihovega poguma. Po drugi strani pa večkrat slavimo pogum ljudi, ki si tega ne zaslužijo. Tako je npr. za nekoga velik pogum že, če mora javno nastopiti pred nekaj deset poslušalci, če mora obiskati zobozdravnika, ali se mora peljati z dvigalom. Pri nekom drugem pa ni zaznati niti kančka poguma, čeprav prevzema položaj direktorja, ministra ali starša, vendar se zaradi nevednosti ali domišljavosti ne zaveda svoje odgovornosti in težavnosti vloge, ki jo prevzema. Seveda je pogosto zelo dobro, da se ljudje ne zavedamo vseh bodočih negotovosti in nevarnosti, saj nas to ob načrtovanju naših ravnanj osvobaja strahu. Tako se lahko marsičesa bodočega veselimo in smo pri naših načrtovanjih in delovanjih optimistični. Toda pretirani optimizem je prav tako slab kot pretirani pesimizem, zato se ne smemo preveč otepati vsakršnega strahu. Neka normalna mera zavedanja o nevarnostih in neprijetnostih, ki nas utegnejo doleteti, če ne bomo pametno načrtovali svojega življenja, je nujna in razvojno pozitivna. Pri tem pa je do neke mere vedno na preizkušnji tudi naš pogum. Strah nas lahko blokira, lahko pa smo mu vsaj v večji meri kos in se tako lotevamo tistega, kar se nam zdi nujno, dobro ali koristno.
Zelo pogumnih ljudi je malo. Življenje nam nudi veliko alternativ in ko se nečesa ustrašimo, lahko pogosto zbežimo nekam drugam. Če se nekega človeka bojimo, se zatečemo k drugemu. Če nam neka dejavnost ne ustreza, iščemo drugo. To velja za vsa področja našega delovanja. Za kulturo, šport, znanost, izobraževanje, ekonomijo, politiko, religijo itd. Kadar pa od nečesa, česar se bojimo, le ne moremo – vsaj ne takoj – kar pobegniti drugam, takrat je na preizkušnji naš pogum. Mnogi ljudje takrat klonejo. Podredijo se danemu in odrečejo svoji zadanosti, svojim željam. Pogosto morajo za to tudi bolj ali manj prevrednotiti vrednote, saj lahko le tako upravičijo svojo »prilagodljivost«.
Zanimivo vprašanje je, ali je človek pogumen tudi takrat, ko pred svojim strahom ne more več zbežati. No, v resnici je tako, da je beg vedno mogoč. V skrajni obliki je zelo boleč in škodljiv, npr. če se kdo odloči za samomor. Toda če na zadevo ne gledamo tako zelo skrajno, si lahko enostavno predstavljamo situacijo, ko je nekdo, kot temu rečemo, potisnjen v kot. Takrat nima – kot temu običajno rečemo – nobenega drugega izhoda, kot da se nekomu upre. Državni oblasti, svojemu nadrejenemu, učitelju, sorodniku, kriminalcu, ali komu drugemu. V takih primerih se pogosto dogodi nekaj na videz nenavadnega. Strah izgine. Zamenja ga bodisi apatičnost bodisi jeza ali celo bes. Apatičnost vodi v popolno predajo, jeza in bes pa v spopad. V obeh primerih posameznik ni pogumen (vsaj ne v pretežni meri), pač pa je v nekakšnem »afektu«, v posebnem čustvenem stanju, v katerem je sposoben skrajnih ravnanj. Gre seveda za izredno nevarno stanje, ki ga lahko prepreči le pravočasen pogum. Kar pomeni, da je treba že preventivno zbrati dovolj poguma in preprečiti nastanek takšnih skrajnih situacij. To je seveda mogoče le, če se zavedamo, kam nas vodijo naša lastna ravnanja ter ravnanja drugih. Če se tega ne zavedamo, potem se nekega dne enostavno znajdemo stisnjeni v kotu, kar nas vodi v skrajne oziroma nerazumne reakcije.
Zastavimo si nekaj (retoričnih!?) vprašanj. Ali smo dovolj pogumni, da od naših sodelavcev, znancev in prijateljev zahtevamo, da nam povedo, kaj si resnično mislijo o nas? Ali smo dovolj pogumni, da od naših politikov in gospodarstvenikov neposredno in odkrito zahtevamo, da so manj objestni in domišljavi ter bolj človečni in pošteni, ter da sprejmejo učinkovite ukrepe za preprečitev zastrupljanja naših možganov, hrane in naravnega okolja? Ali si upamo priznati, da smo pogosto le lutke, s katerimi manipulirajo oblastniki in mediji na ravni rumenega tiska? Ali se ne bojimo vzdigniti svojega glasu zato, ker nas je strah, da bo kdo spregovoril tudi o naših napakah, ali ker se bojimo, da se bo naš materialni življenjski standard poslabšal? Ali si upamo živeti manj materialistično in egoistično? Ali nas ni strah korenitih sprememb v naših življenjih – takšnih, ki bi prinesle boljšo prihodnost našim otrokom in nekaj manj materialno ugodno sedanjost nam? Ali nismo na splošno (marsikje in marsikdaj) premalo pogumni?
Pogum je pomemben, vendar le, če nam pomaga pri usmerjanju k pravim ciljem. Premagovanje strahu je namreč lahko tudi nepotrebno in nepomembno. Če se nekdo odloči za neko ekstremno športno aktivnost, katere se boji, je to lahko tudi brez pravega smisla. Slednje velja, če služi takšna aktivnost zgolj potrjevanju lastnega ega. Če pa nekdo čuti, da mora premagati strah iz utemeljenih psihološko – terapevtskih razlogov, potem je to seveda smiselno. Vsak pogum, ki vodi k dobremu in pravičnemu, je treba spoštovati in spodbujati.
Pogum ni nekaj, s čimer bi se bilo treba hvaliti pred drugimi. Vsekakor pa smo lahko intimno hvaležni za vsako mero poguma. Verjetno so na svetu le redki ljudje, ki ga imajo dovolj. Takšni so lahko le ljudje, ki so visoko inteligentni ter so v pretežni meri že presegli svoj ego. Vsi ostali si moramo prizadevati, da bi bili v pomembnih zadevah, ko gre, kot rečeno, za dobre in pravične cilje, sposobni zbrati dovolj poguma, da tem ciljem sledimo, ter seveda še pred tem dovolj zdrave pameti, da te cilje tudi pravilno določimo in ovrednotimo.
Za konec še stara in večna resnica: strahu v resnici ni! Strah obstaja le v naši (subjektivni) predstavi. Kljub temu, da se tega ljudje vsaj teoretično zavedamo, se praktično nekaterih oblik strahu še ne moremo osvoboditi. Na poti našega individualnega samorazvoja si je zato treba najprej prizadevati odpraviti (»sprostiti«) vse naše preostale predstave in občutja strahu. Šele če nam to ne uspe, nastopi kot nenadomestljivi odrešitelj pogum, ki nas vodi preko negativnih preprek. Sebi in vsem drugim, ter še posebej vsem našim in svetovnim voditeljem, moramo zato najprej zaželeti čim manj strahu, ki nas oziroma jih mrtviči in kvari, nato pa seveda tudi čim več pravega poguma za prave cilje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
