Seveda je že kar nekoliko neresno, če se v tem času sprašujemo o možnosti kakršnekoli ustavne, tj. dvotretjinske parlamentarne večine, ki bi lahko pripeljala do kake koristne spremembe ustave. Slovenija je namreč politično, ekonomsko, socialno, pravno in nenazadnje tudi kolektivno psihološko blokirana. Samomorilsko blokirana. V družbeni stvarnosti se sicer vse še vedno giblje in spreminja, toda v našem posamičnem in kolektivnem doživljanju je ta dinamika vedno bolj dojeta kot zgolj površinska, odtujena človeku in ljudem. Ta dinamika je vedno bolj podobna truplu, ki ga sicer nosi voda, vendar v njem ni življenja.
Posledica takšnega mrtvila je, da že dolgo skorajda o nobeni za Slovence in Slovenijo vitalni temi ni mogoče doseči političnega in državljanskega soglasja. Niti soglasja o tem, da obstoji takšno nesoglasje, kar je seveda še posebej alarmantno in na nek način tragikomično. Nekateri vodilni politiki in njihovi simpatizerji namreč kljub temu, da je že popolnoma očitno, da smo v vseobsežni družbeni blokadi, še vedno mislijo, da zadeve kar nekako tečejo in da se bo sčasoma situacija na podlagi sedanjih dejanj in vložkov le nekako izboljšala. Seveda je tudi mogoče, da sem le naiven, kolikor verjamem, da so ti politiki in njihovi simpatizerji v svojem optimizmu vsaj subjektivno iskreni. Toda potem je situacija še mnogo slabša. Če namreč ti »optimisti« niso le v zmoti, temveč nas zavestno vodijo v poglabljanje vsesplošne krize, potem nas čakajo še mnogo hujši časi od tistih, ki si jih lahko ta hip predstavljamo.
Na drugi strani so »uradni kritiki«, ki sodijo v politično opozicijo (čeprav so zdaj v opoziciji že skoraj vsi – celo predsednik vlade se tu in tam obnaša opozicijsko, ko »nasprotuje samemu sebi«, ali ko govori o vodji največje parlamentarne opozicijske stranke kot svojem nasledniku…). Kakorkoli že, vsi tisti, ki sedanje vlade ne podpirajo, hkrati pa ne storijo ničesar za to, da bi čim prej prišli bodisi do nove vlade, do predčasnih volitev ter predvsem do bolj pravične, poštene, solidarne, delovne in drugače uspešne družbe, so in bodo vedno bolj soodgovorni za bodočo družbeno agonijo.
Nezmožnost doseči ustavno večino o čemerkoli pametnem in pomembnem za Slovenijo je simptom naše trenutne nesposobnosti za velike zgodbe. Kakršnakoli razprava o nacionalnem ali državnem interesu je zato izguba časa. Še pri odločanju o sklenitvi arbitražnega sporazuma s Hrvaško, ki je zaradi svojega izjemnega pomena kar klicalo po iskanju čim višjega nacionalnega konsenza, ali vsaj po daljšem in iskrenem prizadevanju, da se takšen konsenz doseže, politiki niso imeli toliko pameti (da o kaki politični modrosti, ki se je iz Slovenije že davno izgubila neznano kam, raje sploh ne govorim), da bi se sporazumeli in složno nastopili pred slovensko in mednarodno javnostjo.
Slovenija je blokirana. Kot rečeno, to ne pomeni, da stvari stojijo. Zunanja družbena dinamika še vedno ubira svoja pota, boljša in slabša. Vsak dan smo priča številnim premikom, dogodkom, novostim. Toda notranji duh naše države in državljanov je obstal. Ta se skorajda ne giblje več. Ni več prave smeri, ciljev in motivacije. Ni povezanosti in pravega občutka pripadnosti, ni zanosa in idealov. Občutek pripadnosti, zanos in ideale za kratek čas vzbudijo le še kaki specifični dogodki, kot npr. športne tekme ali naravne katastrofe, ki nas začasno povežejo v duhu, nas naredijo zanosne in složne, ker lahko spet v nekaj verjamemo, za nekaj navijamo, ali za nekoga nekaj skupno storimo, mu pomagamo. Ko ti dogodki minejo, se spet počutimo precej podpovprečno, pogosto žalostno ali bedno, saj smo na kolektivni ravni spet soočeni predvsem z družbeno nepravičnostjo, korupcijo ter različnimi objestnostmi in norostmi, ki nam jih iz politike, gospodarstva, kulture, šolstva, sociale ter številnih drugih področij prenašajo v vednost mediji in drugih glasniki.
Težko je reči, do kdaj bo trajala ta blokada. Morda (le) še nekaj let. Nekega dne bo vsekakor prebita. Tako kot reka prebije jez. Če je jez (beri: blokada) velikanski, je prav tako velikanska tudi sprememba, ki nastane po njegovem preboju. Če nas bo Slovence kmalu srečala zdrava pamet, bomo lahko sedanjo blokado odpravili z relativno majhno kolektivno travmo. Če pa bomo še dolgo počeli vse norosti, ki jih počnemo sedaj, nas bodo njene posledice preplavile kot velikanski val, ki bo sicer odnesel veliko slabega, vendar hkrati porušil tudi marsikaj dobrega.
Izbira je seveda naša.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
