Najprej je treba reči, da ukvarjanje zgolj ali pretežno z reševanjem finančnih in ekonomskih vidikov sedanje in bodoče krize, dejansko le odganja dim, ne gasi pa resnično tudi pravega ognja. Gre za ogenj, ki se tu in tam vedno znova razplamti iz vroče žerjavice, ki nenehno, že dolga tisočletja tli v človeških glavah in srcih. Te žerjavice človeštvo še nikoli ni povsem pogasilo. Pogosto je vsaj v večji meri že pogasilo ogenj, seveda šele potem, ko je že marsikoga in marsikaj prizadel. Toda žerjavica tli. Ta žerjavica je z vidika Stvarnika in stvarstva položena v samo bistvo našega človeškega obstoja. Kot negativna moč in sila pomeni hkrati past in izziv.
Kaj mislim? Gre za to, da v resnici sploh nismo v ekonomski krizi, pač pa le v nekoliko zaostreni krizi vrednot. Nastali ekonomski učinek (ki ga pač zaradi ustaljene prakse imenujemo »kriza«) je le tista bolečina, ki jo doživljamo kot reakcijo na resnično krizo. Kriza torej ni v mednarodnih, državnih in zasebnih financah ter v poslabšanju ekonomske in socialne situacije. Vse to je le posledica človeške nemorale, pohlepa, objestnosti, nepoštenosti, pomanjkanja sočutja, nesolidarnosti itd.
Seveda krizo občutimo najbolj neposredno tam, kjer smo zaradi lastnega materializma (tj. pretežne prilagojenosti naše zavesti na čutno-materialno dimenzijo življenja) najbolj občutljivi: v naši materialni sferi. Zato tudi pogosto mislimo, da je jedro krize tam. Podobno mislimo pri bolezni. Ko nas boli grlo ali glava, je pravi (resnični) vzrok za to v resnici nekje drugje. Tudi če nas glava boli zaradi udarca, pravi vzrok za bolečino ni v ranjenem mestu na glavi. Resnično krizno področje moramo zato prepoznati, se z njim temeljito soočiti in ga skušati odpraviti. Ne tako, da po njem razbijamo, vanj kričimo ali smo do njega kakorkoli drugače primitivno agresivni.
Vzroke naših telesnih ali družbenih bolezni ter ran lahko odpravimo le tako, da se jim odrečemo, jih morebiti spremenimo ali jih kako drugače presežemo. V takšnih primerih se osebno vedno spomnim na Mahatmo Gandhija in njegov način nenasilnega, četudi upornega delovanja (»pasivni upor«). V primeru »ekonomske krize« se moramo na ta način upreti predvsem samim sebi, in sicer tistim delom naše zavesti in čutenj, ki nas potiskajo v zanikanje zgoraj navedenih in drugih moralnih in duhovnih vrednot.
Z zgoraj uporabljeno besedno zvezo, da gre pri ekonomski krizi le za izraz »nekoliko zaostrene« krizo vrednot, želim povedati, da se zavedam splošno znanega dejstva, da je človeška družba že vse od svojega nastanka v vrednotni krizi. Ta kriza je le drug izraz za zgoraj omenjeno nenehno tlečo žerjavico, ki jo označujemo z različnimi izrazi, pri čemer jo bom tu imenoval kot vrednostno negativno silo. V človekovi najbolj temeljni eksistenčni zadanosti je ravno to, da si z vrednostno pozitivno naravnanostjo in delovanjem prizadeva preseči to negativno silo ter da se na koncu povzdigne onkraj obeh k svoji dokončni samorealizaciji.
Rečeno preprosteje: človek se mora z dobrim boriti proti zlu, z resnico proti laži, njegov končni cilj pa je onkraj obeh, nekje tam, kjer sicer ne vemo točno, kako je, vsekakor pa (lahko) slutimo, da gre za (naj)višje stanje zavesti, ki človeku prinese takšno ali drugačno osvoboditev. Na tej poti se vsi neštetokrat vzdignemo in pademo, smo dobri in slabi, pošteni in nepošteni, iskreni in lažnivi, sočutni in nesočutni itd. Takšen je vsak človek, tako otrok kot odrasli, tako učenec kot učitelj, tako vernik kot duhovnik.
Ljudje kot takšni smo očitno vsi nepopolni. Čeprav sebi in drugim govorimo, kako je treba zdravo živeti, pravilno misliti in ravnati, biti pošten, iskren, dober ipd., se vedno znova zalotimo, da delamo v tem pogledu tudi sami (velike) napake, da smo še vedno v marsičem zelo ubogi in pomanjkljivi. Toda zaradi tega ne smemo prenehati z učenjem in naporom. Le pretiravati s tem ni primerno. Če je nekdo v nečem preveč pomanjkljiv, potem naj se o tem glede drugih raje vzdrži javne sodbe.
Včasih tudi rečemo, da npr. alkoholik ali velik tat nista ravno primerna za širjenje nauka o škodljivosti alkohola ali o škodljivosti prisvajanja tujih reči. Vendar pa to nikakor ni samoumevno. Ali nista ravno alkoholik in tat tista, ki v neki akutni fazi svojega negativnega delovanja najbolj (ob)čutita in (pre)poznata negativne posledice alkoholizma in tatvin? Ali nista lahko v nekem trenutku ravno zato (potencialno) najboljša učitelja drugim, ki zapeljivosti in nevarnosti alkohola in nezakonitega prisvajanja lastnine ne poznajo? Ali ni tako, da včasih ravno starši kadilci svoje otroke najbolj vneto odvračajo od kajenja?
Vse to nas še dodatno opozarja, da moramo biti pri vseh teh moralnih in podobnih rečeh zelo senzibilni in tolerantni, seveda pa tudi dovolj pametni, da ne pademo na vsako »finto«. In ena takšnih »fint« je tudi sedanje odganjanje dima in zanemarjanje gašenja ognja v zvezi z ekonomsko krizo. Seveda se je treba znebiti tudi dima. Toda ne tako, da ga enostavno le odpihnemo ali pa, da ogenj pogasimo le delno in le tam, kjer se najbolj opazi. Če bomo ravnali tako (in pristali na to), bo ogenj kmalu spet močno in še močneje vzplamtel. Če bomo prepustili reševanje finančne in ekonomske krize zgolj kapitalistom, politikom, finančnikom in ekonomistom, potem družbenega razvoja ne bomo uspeli premakniti na višjo stopnjo.
Seveda so sedaj za rešitev (negativnih učinkov) krize akutno potrebni predvsem vsi ravnokar našteti. Toda ob tej krizi moramo vsi, vsak po svojih močeh, povzdigniti tudi svoj glas in reči, da je resnično nesprejemljivo, da nam denar in bogastvo tako močno slepita vid ter da je še posebej slabo, da tisti, ki imajo vsega tega ogromno, ne uvidijo, koliko resnično dobrega lahko s tem storijo. Nič hudega, če se pri tem ponavljamo. Če človeštvo ponavlja svoje napake, je pač treba ponavljati tudi nauke o pravi(lnejši) poti. Krize se bomo namreč za daljši čas resnično rešili le, če bomo bistveno popravili moralne in etične temelje tega že kar nekoliko pobesnelega sveta.
Ekonomske, finančne in socialne krize se moramo lotiti dolgoročno in pri temeljnih vzrokih. Sebi in našim otrokom moramo počasi v (še) večji meri dopovedati, da zgolj kopičenje bogastva in oblasti v resnici ne prinaša trajnega zadovoljstva in še manj sreče. Zdravja, prijateljstva, ljubezni, miru in še marsičesa resnično pomembnega in dobrega se pač ne da kupiti z denarjem ali izsiliti ter prav tako ne dobiti s prevaro. Mnogi bogataši in nasilneži nimajo mirnega sna, bojijo se za svoje otroke, imajo le malo prijateljev in še manj ljubezni.
Izraelci in Palestinci oziroma Arabci (in vsi ostali) ne bodo končali vojn in prekinili toka medsebojnega sovraštva, dokler ne bodo spoznali svetopisemske resnice, da se lahko zoper meč dolgoročno učinkovito in pravilno boriš le z ljubeznijo. Milijonarji kot dobrodelniki ne bodo nikoli v celoti navdušili in resnično prepričali ljudi, dokler bodo svojo dobrodelnost izkazovali le z odrekanjem (majhnemu) delu svojega premoženja (primerjajte npr. dobrotnika Billa Gatesa in pokojno dobrotnico mati Terezo). Politiki ne bodo nikoli resnično prepričali ljudi v svojo iskrenost in dobronamernost, dokler se bodo v znak svoje solidarnosti z revnimi odrekali le nekaterim majhnim privilegijem, ki praktično ne pomenijo nobene resne žrtve v dobro drugih in družbe.
V Sloveniji se lotevamo reševanja oziroma preprečevanja krize na več načinov. Nekateri politiki in gospodarstveniki razmišljajo o ustreznejši finančni politiki (varčevanje, davščine, posojila, finančne prerazporeditve itd.), drugi razmišljajo o ekonomskih in socialnih ukrepih (spodbude in varovalke za gospodarstvo, varstvo delavcev itd.), tretji pa želijo z lastnim zgledom pokazati pravo pot političnim in drugim elitam (npr. predsednik države se delu svoje plače odreka v dobrodelni namen, predsednik vlade pa si sam plačuje pijačo in kosila kot del vladne reprezentance).
V prihodnji kolumni se bom med drugim nekoliko zadržal pri teh slednjih. Na splošno pa se vedno pogosteje sprašujem, ali so naši politični in gospodarski voditelji, takšni kot so, sploh sposobni tem svojim ravnanjem vdihniti ali vsaj dodati kanček tiste pristne človeške (kaj šele moralno-etične) prepričljivosti, ki bi ljudem ponudila privlačen in realen zgled. Ob vsem dosedanjem nesorazmernem in pogosto neprimernem trošenju davkoplačevalskega in drugega denarja ter ob aroganci in nekulturi mnogih ključnih političnih in gospodarskih akterjev si namreč skorajda že ne znamo predstavljati, kako bi bilo, če bi bilo resnično drugače. In to je zares žalostno.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
