Ko je leta 1991 skupščinska ustavna komisija razpravljala o pravici do ugovora vesti, je med njenimi člani prevladovala želja, da se v Sloveniji že na ustavni ravni zagotovi ugovor vesti vojaški obveznosti. V prejšnjem sistemu takšen ugovor vesti ni bil dopusten, medtem ko ga je v (takratni) demokratični Evropi večina držav dopuščala z zakoni. Z umestitvijo te vrste ugovora vesti v ustavo je Slovenija temu vidiku posameznikove svobode priznala najvišji možni pravni rang. Ob tem pa je želela iti ustavna komisija še dlje. Prvotno se je namreč namenila, da z ustavo tudi na splošno prizna pravico do ugovora vesti. Toda po temeljitem premisleku je prišla do spoznanja, da to ni tako enostavno, kajti ugovor vesti pomeni posameznikovo nasprotovanje pravnemu redu, zato takšne pravice kar na splošno ni mogoče priznati. Če bi lahko vsakdo od nas kadarkoli iz (sicer osebno utemeljenih) moralnih, filozofskih in podobnih razlogov odrekel poslušnost pravu, potem bi bilo s pravno ureditvijo kmalu konec. Tako ustavna komisija kot kasneje skupščina kot ustavodajalec sta se zato odločili, da pravico do ugovora vesti določita le pogojno. V 46. člen ustave je bilo tako zapisano, da je ugovor vesti »dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb.«
Tej ustavni določbi je kasneje sledil npr. Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki v 56. členu določa:
»Zdravstveni delavec lahko odkloni zdravstveni poseg, če sodi, da ni v skladu z njegovo vestjo in z mednarodnimi pravili medicinske etike.
Zdravstveni delavec mora o svojem ugovoru vesti obvestiti zdravstveni zavod. Zdravstveni zavod mora to upoštevati, vendar bolnikom zagotoviti možnost za nemoteno uveljavljanje pravic s področja zdravstvenega varstva.
Zdravstveni delavec ne sme odkloniti nujne medicinske pomoči.«
Iz tega primera je nazorno razvidno, kako je mogoče na zakonski ravni opredeliti možnost oziroma pravico do ugovora vesti. Seveda nekatere zgoraj citirane določbe kar kličejo po ustrezni interpretaciji (npr. ali v prvem odstavku zadostuje že eden od obeh pogojev, ali pa morata biti za utemeljenost ugovora vesti, tj. za odklonitev zdravstvenega posega, kumulativno podana oba pogoja – 1. neskladnost z vestjo in 2. neskladnost z mednarodnimi pravili medicinske etike?), toda na tem mestu se v to ne spuščam. V nadaljevanju želim namreč pojasniti predvsem nekaj splošnih značilnosti narave ugovora vesti kot takšnega. Seveda pa so lahko te značilnosti pomembne tudi za presojo, kdaj bo šlo v konkretnem primeru za utemeljeni ugovor vesti zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca (npr. v zvezi z abortusom ali z določenim posegom na področju plastične kirurgije).
Ugovor vesti je v nekaterih vidikih podoben državljanski neposlušnosti, o kateri sem nedavno že pisal v eni od svojih kolumn. Podobnost je v posameznikovem nestrinjanju s pravnimi zapovedmi ali prepovedmi ter v tem, da ugovor vesti posameznik uveljavlja zavestno, praviloma nenasilno in v »skrajnem primeru«, tj. ko nima (več) na voljo nobenih pravnih sredstev za uveljavitev svojih moralnih stremljenj, pri čemer pristaja tudi na možnost, da ga doletijo pravne sankcije. Toda za razliko od državljanske neposlušnosti je za ugovor vesti značilno, da posameznik tu ravna zgolj v skladu s svojo osebno moralo in se torej ne sklicuje na večinski občutek za pravičnost ali katero drugo občo vrednoto. S tem je povezana tudi druga posebnost ugovora vesti, in sicer ta, da tu ne gre za javno dejanje ali delovanje posameznika. To sicer ne pomeni nujno, da ostane javnosti takšno dejanje prikrito, pač pa pomeni, da posameznik z ugovorom vesti pač zavestno uveljavlja le svoje individualno moralno prepričanje, ne glede na to, ali mu pri tem kdo sledi ali ne. Prav ta moralna pogojenost posameznikovega ugovora vesti pa je tudi dodaten razlikovalni znak v razmerju do državljanske neposlušnosti, kajti ugovor vesti ni izraz nekih (splošnih) političnih načel in zahtev.
S pravnega vidika govorimo najpogosteje o pravici do ugovora vesti. Na ravni prava se ugovor vesti, kolikor ga pravo dopušča, resnično kaže in opredeljuje kot pravica, tj. kot pravno zavarovana možnost nekega ravnanja – v tem primeru ravnanja, ki pomeni izjemen in dopusten odstop od splošne pravne ureditve, in sicer zgolj na podlagi posameznikovega sklicevanja na lastno vest. Ker pa je vest v racionalni refleksiji moralna pojavnost (ki je seveda tudi izraz globljih, npr. duhovnih, religioznih teženj posameznika), je seveda, kot sem že nakazal, tudi ugovor vesti v svoji avtentični pojavnosti moralna kategorija. Ker pa je morala področje specifičnih (moralnih) dolžnosti (in ne pravic, čeprav se pogosto – kar je seveda zmotno – govori tudi o »moralnih pravicah«), tudi za ugovor vesti velja, da ta v svoji avtentični pojavnosti ni (pravna ali »moralna«) pravica, pač pa je moralna dolžnost. To praktično pomeni, da posameznik v primeru, ko mu vest nalaga neko protipravno dejanje, čuti in ozavešča moralno dolžnost, da to dejanje tudi stori. Ker pa je pri tem v konfliktu s pravom in tako torej tudi s svojo pravno zavestjo, bosta pač njegova dokončna odločitev in ravnanje odvisna od tega, kaj bo v njem prevladalo: ali občutek in zavest o njegovi moralni dolžnosti, ali zavest o tem, da je zavezan spoštovati pravo, ali pa seveda zgolj strah pred pravno sankcijo.
Ugovor vesti je torej po svoji temeljni oziroma avtentični naravi moralna dolžnost. Pravo, ki je pripravljeno na toleranten prisluhniti tudi različnim ugovorom vesti, kaže s tem svojo humanost, saj posameznika odreši nekaterih (naj)večjih notranjih napetosti, ki jih lahko včasih povzroči posameznikova razklanost med moralo in pravom. Toda pravo tu nikakor ne sme iti predaleč. Ugovor vesti je lahko v pravu dopusten le zelo izjemoma, kajti s širšo pravno dopustitvijo takšnega ugovora bi pravo zagrešilo lasten »samomor«. Seveda pa mora pravo težiti tudi k temu, da se v čim večji (možni) meri ujema s prevladujočo (družbeno) moralo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
