Fizična oseba namreč dejansko ni človek, pač pa je pravna redukcija (naravnega) človeka. Z izrazom »fizična« je tako, kot pravno relevantna, poudarjena človekova materialna pojavnost, v izrazu »oseba« pa se ohranja velik del starodavnega pomena, ki ga v sebi nosi latinska beseda persona. Le-ta je pri starih Rimljanih označevala masko gledališkega igralca, ki se je menjavala glede na njegove različne vloge. Glede na (takšno) etimologijo pojma oseba, le-ta torej ni soznačnica za človeka (čeprav se v vsakdanji jezikovni rabi oba pojma pogosto dojemata sinonimno), pač pa pomeni le človekov umetni in delni videz, zunanjo podobo, ki je relevantna za udeležence v gledališki, filmski, pa tudi pravni igri, tj. za tiste, ki so to igro ustvarili (avtor, režiser itd.), za tiste, ki se z njo soočajo na takšnem ali drugačnem odru (gledališki, filmski ali pravni igralci) ter navsezadnje za vse tiste, ki vanjo verjamejo, se vanjo vživljajo in jo tako ali drugače doživljajo (gledalci). V starih, antičnih časih so tako marsikje glavne pravne vloge igrali le polnoletni moški, bolj ali manj stranske vloge so bile prepuščene ženskam in otrokom, medtem ko sužnji niso smeli nastopati v igri, kar pomeni, da slednji niso imeli statusa (fizične) osebe v pravu. Danes so v moderni demokratični družbi, ki priznava in zagotavlja človekove pravice, vsi ljudje udeleženci pravne igre (osebe prava), kompleksnost premoženjskih oziroma gospodarskih, političnih, kulturnih in vseh drugih družbenih odnosov pa je privedla celo do številnih oblik t.i. pravnih oseb, tj, umetno, s pravnimi normami ustvarjenih oseb v pravu (društvo, gospodarska družba, občina, država itd.), ki s svojim poimenovanjem le potrjujejo dejstvo, da »človek« in »oseba« v pravu (in tudi nasploh) nista ena in ista pojavnost.
Človek torej v pravu nastopa le kot pravna podoba, tj. kot »pravni človek« in ne kot naravni oziroma avtentični človek (karkoli že to pomeni). V pravu torej niso pomembne vse lastnosti človeka, pač pa le tiste, ki jih vsakokratni stvaritelj in udeleženci »pravne predstave« priznavajo kot pravno relevantne. Iz tega pa izvira zelo pogost nesporazum med pravniki, ki se te pravne omejenosti (redukcije) avtentičnega človeka bodisi vseskozi zavedamo ali pa jo zgolj nezavedno oziroma samodejno upoštevamo v vsakdanji pravni praksi, ter pravnimi laiki, ki od prava pričakujejo bistveno več. Pričakujejo namreč, da bo potešilo ne le njihove pravne potrebe, pač pa tudi moralne, psihološke, čustvene in vse ostale. Pravni laiki tako od prava in pravnikov pogosto pričakujejo ne le rešitev pravnih vidikov njihovih sporov ali problemov, pač pa tudi širše terapevtske učinke, ki pa jih pravo in pravniki ne nudijo. Pravo namreč rešuje le del vsakega družbenega konflikta. Rešuje namreč pravni vidik takšnega konflikta, kar npr. praktično pomeni, da sodnik s sodbo odloči, kdo je pravno upravičen do nečesa in kdo ne ter kdo mora izvršiti kakšno dolžnost (obveznost). S tem pa pravo nikakor ne reši celotnega medčloveškega konflikta (in vsak konflikt, tudi tisti, v katerem so udeležene pravne osebe, je v končni instanci konflikt med ljudmi). Na moralni, emocionalni, psihološki, duhovni in na drugih ravneh se takšen konflikt po pravni razsodbi zelo pogosto še nadalje ohranja (perpetuira), ali pa celo še stopnjuje oziroma poglablja. V sistemu »zmagovalec – poraženec« ni stranka, ki je izgubila pravdo, sedaj nič bolj naklonjena nasprotni stranki. Pogosto so odnosi med obema po končani pravdi lahko enako slabi ali še slabši kot prej, temu pa se pogosto pridruži še nezadovoljstvo, jeza ali celo sovraštvo poražene stranke do sodnika, odvetnika, »sovražnih« prič ali drugih udeležencev v postopku (izvedenci itd.), ki ji po njeni oceni niso bili ustrezno naklonjeni. In potem sledijo seveda znane ocene o nepravičnosti, nepoštenosti, nestrokovnosti sodnikov, odvetnikov, pravnih predpisov itd., kar vse pravzaprav ne pripomore kaj veliko k večji družbeni kohezivnosti in solidarnosti.
Čeprav seveda ni vedno vse tako črno, kot je bilo pravkar prikazano, pa je moderna družba vse bolj atomizirana oziroma razdrobljena na slabo povezane in nesolidarne posameznike deloma tudi zato, ker se bistveno premalo zanima za človeka kot celoto. Tako je npr. pravo relativno učinkovito pri prisilnem urejanju konfliktnih družbenih razmerij, vendar pa so avtentični ljudje v njegovem svetu, tj. v svetu »fizičnih oseb« in »pravnih oseb« pogosto v preveliki meri spregledani, zanemarjeni ipd. Ne gre zanikati, da to v precejšnji meri pogojujejo t.i. objektivni (sistemski itd.) družbeni dejavniki, vendar pa tudi ne moremo reči, da smo zato posamezniki povsem nemočni, da smo torej le lutke, ki jih ta objektivni svet nemoteno premetava sem ter tja. Zato je treba podpirati težnje, ki skušajo pretirani individualizem ali pretirani komunitarizem preseči s povezovanjem obeh pozicij na skupnih imenovalcih. V tej smeri so prav sodobne težnje po izvensodnih, spravnih in podobnih načinih reševanja sporov pomembne in koristne za uravnoteženje družbe, saj pomenijo omilitev in dopolnitev tiste funkcije prava, ki jo v kazenskih, upravnih, pravdnih in drugih postopkih opravljajo sodišča in drugi državni organi. Problem je le v tem, da sodobna moderna (tudi slovenska) družba izvensodne načine reševanja sporov dojema predvsem v funkciji odpravljanja sodnih zaostankov, ne pa tudi primarno v funkciji iskanja sprave, pomiritve, sožitja med poprej sprtimi strankami, kar je praviloma osrednje vodilo različnih tradicionalnih družb (npr. japonske ali afriške tradicionalne družbe). Prvi način dojemanja je kljub svoji relevantnosti predvsem »površinski«, saj odpravljanje sodnih zaostankov samo po sebi ne znižuje obsega družbene konfliktnosti (lahko pa seveda v generalno preventivnem pomenu zniža obseg pravne konfliktnosti), medtem ko je drugi navedeni način dojemanja bolj »globinski«, saj spodbuja širšo (ne le pravno) sožitje med ljudmi, kar pomeni da presega zgolj pravnega človeka (fizično osebo) ter se obrača v večji meri k človeku kot celoti. Ob tem je treba poudariti, da seveda nikakor ne gre pretiravati s takšnim ali drugačnim prevzemanjem tradicionalnih pravnih prvin v moderno pravo, kajti te prvine v marsičem niso prilagojene kompleksnosti oziroma naravi moderne družbe. Vsekakor pa bi nekoliko večji posluh za avtentičnega človeka tudi v moderni pravni sferi (v okviru pravnih postopkov itd.) pomenil več dobrega kot slabega. Ljudi je torej treba na splošno in vseskozi poučevati, da se morajo zavedati omejenosti prava in od njega ne pričakovati preveč, predvsem pravniki pa se moramo večkrat opomniti, da lahko vsaj tu in tam »fizičnim osebam« ponudimo tudi nekoliko več posluha za njihovo človeškost in človečnost.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
