Seveda s tem ne odkrivam nič novega. Toda navedenega se pogosto premalo zavedamo. Pogosto že otroke vzgajamo preveč enostransko, praviloma s pretežnim poudarkom na pridobivanju znanja in z bistveno manj energije, ko gre za vprašanje značaja. Pogosto se takšna usmeritev nadaljuje tudi kasneje, pri mladostnikih in odraslih. Po drugi strani pa tudi ni malo primerov, ko bodisi pri otrocih bodisi pri odraslih pretirano zanemarimo pomen znanja ter naklonimo preveliko pozornost njihovim prijetnim ali neprijetnim značajskim lastnostim.
Na tem mestu uporabljam pojma znanje in značaj v njunem (naj)širšem pomenu. Z znanjem označujem tako širino kot globino poklicnega in splošnega življenjskega znanja, spoznanj in izobrazbe, z značajem pa zajemam vse prirojene in pridobljene osebnostne oziroma karakterne (tudi moralne) lastnosti človeka. Ob tem se je seveda treba zavedati, da je stopnja potrebnega ali zadostnega znanja zelo različna za različne poklice in dejavnosti. Delavec za tekočim trakom, tajnica, učitelj, direktor, sodnik ali politik – vsi potrebujejo za opravljanje svojih poklicev specifična znanja, ki se po obsegu, naravi in zahtevnosti zelo razlikujejo. Pa vendar, vsak potrebuje dovolj znanja za svoj poklic, da lahko svoje delo opravi dobro ali celo odlično.
Podobno je z značajem. Za vsakega od navedenih akterjev je bistveno, da ima značaj, ki se prilega delu oziroma poklicu ali dejavnosti, ki jo opravlja. Za nekoga je še posebej pomembna potrpežljivost, za drugega samoiniciativnost in ustvarjalnost, za tretjega občutek za pravičnost, za četrtega sposobnost odločanja in vodenja itd. Seveda pa skorajda vsakemu poštenemu poklicu oziroma dejavnosti pritičejo temeljne značajske vrline, kot so iskrenost, človečnost, prizadevnost ipd., prav tako kot je za sleherni pošteni poklic oziroma dejavnost pomembna določena splošna razgledanost oziroma neko splošno širše znanje.
Zadostna mera pravega znanja in značaja je pri opravljanju poklica še posebej pomembna pri ljudeh, ki so na vodilnih in vplivnih položajih v družbi. Žal zgodovina kaže, da se do teh mest praktično v vseh obdobjih dokopljejo tudi mnogi ljudje, ki so pri enem ali celo pri obeh navedenih dejavnikih za takšno vlogo neustrezni. Takšni ljudje nato vodijo in usmerjajo družbo in njene podsisteme v negativno smer, saj z neznanjem ali s slabimi značajskimi lastnostmi (pohlep, egoizem, nevoščljivost, maščevalnost, zloba, objestnost ipd.) škodijo soljudem, družbenim skupinam ter posredno ali neposredno družbi kot celoti. S tem seveda zaradi neznanja (ne-vednosti) povzročajo škodo tudi sami sebi, četudi se morebiti začasno vzpenjajo po družbeni lestvici, bogatijo ter pridobivajo oblast in ugled. Na dolgi rok namreč s sebičnim in drugačnim negativnim ravnanjem prizadenejo tudi sebe. Razumevanje tega procesa, tj. univerzalnega zakona akcije in reakcije, ki sem ga v svojih kolumnah že večkrat omenil, sodi sicer v zahtevnejšo oziroma višjo domeno življenjskega znanja. Toda ravno od ljudi, ki sodijo v najvišji družbeni rang (voditelji), smo upravičeni pričakovati tudi takšno globlje poznavanje in razumevanje življenja.
Žal je, kot rečeno, praksa v veliki meri drugačna. V vrhovih družbenih sfer se pogosto znajdejo ljudje, ki po svojem znanju in značaju tja ne sodijo. Kadar ti prevladajo, postane družba vrednostno dekadentna ter prej ali slej zaide v globljo in širšo krizo. Tako je tudi s sodobno civilizacijo. V mnogih državah, tudi evropskih, lahko že zelo jasno vidimo negativne posledice prevlade neznanja in neznačajnosti v družbenih (vodilnih) elitah. V mnogih drugih državah, pri katerih nas morebiti njihova sedanja ekonomska uspešnost zavaja k mišljenju, da je tam zadeva bistveno boljša, se lahko že jutri izkaže (tako kot se je to izkazalo pri nas), da je to le začasni videz, napihnjeni balon, ki se bo morda že v nekaj letih razpočil s še hujšim pokom, kot ga, denimo, v okviru EU doživljamo v primeru Grčije. Naša očaranost in začaranost z ekonomskimi in finančnimi kazalci je namreč izraz ne-znanja, tj. nerazumevanja sveta, kajti četudi so ti kazalci za naše vsakdanje življenje izredno pomembni, pa ne smemo spregledati in pozabiti, da politika, ekonomija, finance, sociala, kultura, znanost in ne nazadnje religija temeljijo na duhovnih in etičnih vrednotah. Če smo pretirano nepošteni, pohlepni, egoistični, objestni itd. je postopni razkroj ali morebiti celo nenadni razpad vseh drugih (površinskih) sfer našega zemeljskega življenja le vprašanje časa. In tudi če se morebiti aktualno živeča generacija takšnemu razkroju časovno izogne, ga doživi ena od prihodnjih generacij, kar je seveda za aktualno generacijo še bistveno bolj sramotno.
Vsega tega ne bi pisal, če ne bi verjel v dolgoročno pozitiven napredek. Verjamem, da se lahko (tudi) v Sloveniji navedeni sramoti izognemo. Za to pa potrebujemo še več znanja in še bistveno več državljanskega in drugačnega poguma in »karakterja«. Pri tem se je pomembno zavedati, da pravo znanje o življenju neizogibno pozitivno vpliva tudi na značaj, kajti ko spoznamo(!), da se po zakonu akcija – reakcija dobro v resnici vrača z dobrim in da so naša vrednotno pozitivna ravnanja smiselna, se v skladu s tem spreminja tudi naš značaj. Tako namreč postopoma prerastemo zavist, maščevalnost, jezo, pohlep, oblastiželjnost, objestnost in druge negativne obremenitve ter postanemo bolj človečni, umirjeni in srečni.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
