Ko na pravni fakulteti študente poučujem o temeljnih prvinah pojma države, jim skušam z različnimi ponazoritvami prikazati, da prvine državnosti niso kakorkoli apriorno količinsko določljive. Vprašajmo se, koliko prebivalcev ali ozemlja je potrebnih za ustanovitev države. Če pogledamo t.i. žepne državice (Vatikan, Monaco, Andora, Liechtenstein itd.) vidimo, da sta lahko državno ozemlje in število prebivalcev zelo majhna. Mnoge etnične entitete, ki zajemajo več ozemlja in prebivalstva (npr. Čečenija, Tibet) si zaradi političnih razlogov ne morejo izboriti lastne državnosti. Mogoča so tudi obratna (ne)sorazmerja. Tako imata denimo Mongolija in Kanada zelo veliko ozemlja glede na število prebivalstva.
Kakorkoli vse skupaj obračamo, pridemo vedno do ugotovitve, da je kljub nekaterim širše sprejetim merilom državnosti (sem sodijo predvsem: prebivalstvo, ozemlje, pravno organizirana oblast in mednarodno priznanje), ustanovitev vsake konkretne države splet najrazličnejših političnih, ekonomskih, obrambnih, nacionalnih, religioznih in drugih dejavnikov. Pri vsem tem je v družbeni realnosti odločilna predvsem politična, ekonomska in vojaška moč. Vsa sklicevanja na naravnopravno ali mednarodnopravno priznano pravico ljudstev ali narodov do samoodločbe ne pomaga kaj dosti, če se denimo svetovne ali regionalne velesile odločijo nekemu narodu preprečiti ustanovitev lastne države. Po drugi strani pa seveda močna narodna hrepenenja po lastni državi niso muhe enodnevnice, zato jih je težko zatreti na daljši rok. Družbene spremembe prej ali slej ustvarijo priliko, ki jo različni narodi izkoristijo ter si ob naslonitvi na novonastala politična zavezništva priborijo svoje države (v naši bližini je takšen primer Kosovo).
Država ni namenjena sama sebi, pač pa svoji konstitutivni nacionalni in ljudski entiteti. Če se denimo vprašamo, ali je bila vzpostavitev državne suverenosti Slovenije ali Črna gore smiselna, se seveda s tem sprašujemo, ali sta oziroma bosta ustanovitvi obeh držav prinesli ljudem, ki v njih živijo boljše življenje. Vprašanje si lahko zastavimo tudi na omenjeni lapidaren način, tj. ali se ustanovitev takšnih relativno majhnih držav »splača«.
Pri odgovoru na tako zastavljeno vprašanje je nujno treba razmišljati večrazežnostno in hkrati vserazsežnostno (holistično). Čeprav je morebiti naš prvi, avtomatičen odziv na tako zastavljeno vprašanje pretežno ekonomističen, je v resnici zadeva bistveno bolj zapletena. Ekonomski pogled je seveda za povprečnega človeka nadvse pomemben, zato je merilo uspešnosti neke države v prvi vrsti, ali ljudje v njej dobijo zaposlitev in zaslužene plače, ali si lahko privoščijo temeljne življenjske potrebščine in sčasoma tudi druge pomembne dobrine, npr. avto ali stanovanje. Tu so seveda potem še vprašanja davčnih obremenitev, socialnih storitev in ugodnosti in še marsikaj v zvezi z življenjskim standardom ter ekonomsko in socialno pravičnostjo.
Toda ob takšni povprečni vsakodnevni usmerjenosti, v potrošniški družbi pa pogosto že kar obsedenosti z materialnimi dobrinami, ljudje pogosto pozabimo, da se država »splača« ali »ne splača« tudi zaradi številnih drugih razlogov. Eden najpomembnejših je zagotovo varnostni razlog. Če se v svoji državi ne počutiš varnega, bodisi zaradi nenehnih groženj naravnih nesreč, vojn, ali pa zaradi kakih mafijskih in drugačnih kriminalnih združb, potem ti tudi materialno bogastvo ne pomeni več veliko. Če se nenehno bojiš za svojo varnost in zdravje, ali za varnost in zdravje svojih otrok, si za varnejše in bolj zdravo okolje pripravljen žrtvovati tudi marsikaj materialnega.
Pomemben razlog za prijetno bivanje v državi je denimo tudi stopnja v njej prevladujoče politične, nacionalne, verske, rasne, spolne in drugačne tolerance. Če si v svoji državi zaradi svojega spola, ali zaradi svoje narodne, rasne ali verske pripadnosti zaničevan in diskriminiran, potem v taki državi ne boš rad živel, četudi bi lahko v njej pridobil veliko materialnih dobrin. Prav tako država ne more biti prijetna, če jo vodijo voditelji, ki so denimo neumni, koruptivni, zlobni ali kako drugače negativizirani.
Na oceno o tem, ali se neka država »splača« vplivajo še drugi kriteriji oziroma dejavniki, ki jih tu ni mogoče sistematično opisovati (naravne danosti ozemlja, kulturna razvitost itd.). Zavedati pa se je treba, da so vsi navedeni in drugi kriteriji subjektivni in relativni. Tako je za netolerantno osebo najboljša netolerantna država, za divjega tajkuna pa takšna, ki mu dopušča protipravno bogatenje. Na podoben način je mogoče relativizirati vsa druga merila in razloge za ustanovitev in obstoj neke države.
Pred slovensko osamosvojitvijo so mnogi menili, da je Slovenija premajhna za samostojno državo. Samostojnost naj bi Slovenijo vodila v ekonomske in druge težave. Naša dežela pač ni kak velikanski rezervoar nafte, zemeljskega plina, dragocenih rudnin, prestižnih svetovnih bank ali igralnic. Po osemnajstih letih lastne države nam je že povsem jasno, da je naša majhna država zelo draga in da lahko solidno (pre)živimo le s pametno naravnano gospodarsko in finančno politiko (proračun, davki itd.), z visoko stopnjo znanja in inventivnosti, s kvalitetnim načrtovanjem in vodenjem ter nenazadnje s poštenim delom, pri čemer moramo še posebej varovati in po pameti izkoriščati naše naravno okolje.
Osebno sem prepričan, da se je osamosvojitev Slovenije »splačala« in da se lahko naša država »splača« tudi v prihodnje. Realna alternativa je oziroma bi bila bistveno slabša. Kljub številnim specifičnim težavam, ki jih ima Slovenija kot manjša država, smo njeni državljani zagotovo zmožni do te mere izkoristiti vse naše naravne, intelektualne, kulturne in druge družbene danosti in potenciale, da se lahko nam in našim bodočim rodovom Slovenija tudi v prihodnje močno »splača«. Na tej poti je in bo seveda zelo pomembno, kako se bo na izzive časa odzivala Evropska unija (EU), v katero smo vedno bolj vpeti. Toda ne glede na prihodnje procese še tesnejšega povezovanja in sodelovanja v okviru EU, na katero smo že prenesli dobršen del državne suverenosti, bomo Slovenci vedno morali najprej znati poskrbeti sami zase. Tako kot mora vsak posameznik, če želi biti dober in koristen član družine, delovnega kolektiva, društva ali države, najprej poskrbeti za pozitiven razvoj lastne osebnosti.
Težava je v tem, da smo lahko danes Slovenci resno zaskrbljeni sami nad sabo. Marsikaj tistega, s čimer smo se nekoč postavljali pred drugimi narodi, postopno izgubljamo oziroma zapravljamo. Če smo se nekoč ponašali s svojo delovno vnemo in kakovostjo, se danes ponašamo z vedno bolj zaničljivim odnosom do dela in vedno bolj primitivnim poveličevanjem bogatenja na račun drugih ter izkoriščanja narave in družbe za svoje egoistične namene. Beseda poštenost je v vsakdanji uporabi povsem izgubila svoj osnovni pomen in funkcijo ter postala oznaka za naivnost ali neumnost. Vodenje države, podjetja ali česa drugega je izgubilo dobršen del svoje temeljne vsebine, ki je izražala čast in odgovornost, ter je postalo predvsem sredstvo za manipulacijo in osebno okoriščanje.
Saj ne, da bi ljudi in družbo preveč idealiziral. Človeške pomanjkljivosti so številne in nam predstavljajo vedno nove izzive na naši individualni in kolektivni poti samorealizacije. Toda če svojih resnično daleč pretiranih negativnih strasti Slovenci ne bomo začeli čim prej umirjati ter tehtnico družbenega razvoja postopno premikati v pozitivno smer, se nam naša država kmalu ne bo več resnično »splačala«.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
