Naj priznam, da sem to misel pred tem slišal pri starših in sem jo takrat, kot študent na izpitu, izrekel avtomatično, nekritično, po občutku, verjetno le zato, da čim bolj »zapolnim« izpitni odgovor. Šele ko se je profesor nanjo nekoliko dvoumno odzval, sem začel dejansko razmišljati, ali sploh drži.
Če dobro pomislimo, je na tem svetu tako, da prava (zdrava) pamet nikjer ne škodi. Če je poglavar družine ali plemena, ali celo diktator v neki državi pameten, je to v dobrobit vseh ljudi, ki jim takšen poglavar ali diktator vlada. Če so na oblasti bogataši (plutokracija), plemenitaši (aristokracija), duhovniki (teokracija), ali pa kmetje, delavci ali izobraženci, je spet lahko le dobro in koristno, če so ti oblastniki čim pametnejši. Pametna oblast je torej zagotovo vrednota, kajti prava pamet je tista, ki ljudi vodi v smeri njihove največje dobrobiti. Gre za zdravo pamet ali naravno inteligenco, ki dopušča človekovi pravi intuiciji in logiki, da ga vodi v uresničevanje vrednot kot so dobrota, pravičnost in poštenost.
Seveda pa vse to ni tako enostavno. Vprašanje je namreč, kaj je prava pamet in kdo jo sploh (lahko) ima. Ker smo ljudje nepopolni, smo tudi nespametni. Vsi smo sicer že kdaj slišali za rek, da je pamet edina dobrina, ki je nikoli na zmanjka, saj vsak misli, da jo ima dovolj, pri čemer pa ta rek vsi jemljemo šalo (nekateri žal le zato, ker mislijo, da ne velja za druge), saj nam življenje vsak dan dokazuje, kako nam primanjkuje prave pameti. V bistvu si torej lahko le želimo, da bi bilo prave pameti čim več, vsaj toliko, da bi večinoma in pri bistvenih življenjskih zadevah prevladala nad nespametjo, ne-umnostjo.
Prava pamet ni nujno in v celoti odvisna od stopnje šolske izobrazbe. Zagotovo lahko pravo pamet razvije le oseba, ki je pod vodstvom učiteljev pridobila tudi neko osnovno izobrazbo o človeku, družbi, naravi, tehniki, umetnosti, kulturi in nenazadnje duhovnosti. Toda človek že ob rojstvu prinese na svet neko dano mero značaja, telesne strukture in inteligenčnega potenciala, pri čemer mislim z inteligenco na širše področje uma (angl. »mind«), ki zajema logično, čustveno, umetnostno in druga področja inteligence. Ta del človeka igra v njegovem življenju zelo pomembno vlogo.
Verjetno ste že vsi opazili, kako se ta naša prirojena inteligenca in značaj le malo spreminjata. Ko se npr. srečamo s sošolci in vrstniki iz osnovne ali srednje šole, opažamo še vedno iste vzorce mišljenja in vedenja. Seveda pa opazimo tudi novosti, kajti človek lahko v teku življenja kakšno tretjino svoje osebnosti tudi bistveno spremeni oziroma dogradi. Pametni in vztrajni ljudje zmorejo tudi bistveno več. Prava pamet je tako do neke mere pri vsakem posamezniku začrtana že ob rojstvu, nato pa jo človek razvija še z učenjem. Po eni strani tudi pri najimenitnejšem znanstveniku ali profesorju nikakor ni zagotovljeno, da ima ob svoji posebni strokovni (priučeni) pameti tudi dovolj prave pameti, po drugi strani pa ima lahko prave pameti zelo veliko tudi oseba, ki še ni nikoli videla kake imenitne šole ali univerze.
Ali je torej demokracija zgolj ali predvsem za pametne? Sedaj, ko sem na to temo prebral že kar nekaj literature, ter marsikaj tudi praktično videl in doživel, moram seveda najprej odgovoriti pritrdilno. Če v družbi ni dosežena neka stopnja prave pameti, potem je demokracija v resnici tragedija. Če ljudje v demokraciji vsaj večinoma nimajo dovolj razvitega osnovnega vrednostnega sistema, s katerim bi pri sebi in svojih otrocih razvijali zgoraj omenjene vrednote, ter še posebej v pravni sferi tudi vse tiste vrednote, ki jih varujejo človekove pravice, potem demokracija ne deluje.
Če torej ni dovolj prave pameti, navedene vrednote v pretežni meri niso uresničene. V takem primeru imamo sicer lahko volitve, večstranskarski sistem, ustavo, zakone, sodišča, pluralizem medijev, pravno določene temeljne pravice in še kaj, vendar vse to deluje brez demokratičnega duha. Vse te demokratične institucije so v takem primeru le fasada, za katero se skrivajo vse mogoče človeške nesposobnosti in nespodobnosti. Družbo v takem primeru vodijo ozke finančne, ekonomske, vojaške, politične in druge skorumpirane elite, ki dejansko zaobidejo večino demokratičnih institucij, njihove marionete v politiki, znanosti, medijih in drugod pa jim vse to pomagajo prikrivati ter preusmerjati pozornost javnosti k številnim nebistvenim stvarem, bodisi uspehom bodisi problemom.
Žal je do neke mere tudi sodobna demokracija ujeta v takšen popačen okvir. Nekje bolj, drugod manj. Zagotovo je velika razlika med demokracijo na Finskem, v Italiji, ZDA ali Indiji. Natančnejšo sodbo o tem, kam sodi Slovenija, prepuščam vam. Rečem naj le to, da že zelo dolgo časa nisem srečal človeka, ki bi bil navdušen ali vsaj zadovoljen s splošno politično situacijo v naši deželi.
Če družbi vlada ljudstvo, ki za večino vsakodnevnih političnih odločitev pooblasti poslance in preko njih vlado, potem je seveda hudo, če vsaj pri predstavnikih ljudstva ni dovolj prave pameti. Ne-umna demokratična oblast je za družbo nevarnejša od ne-umnega (nespametnega, nečlovečnega, netolerantnega, nasilnega itd.) diktatorja, ki svojemu ljudstvu povzroča škodo in bolečino. Če je namreč ne-umen eden, in denimo še kaka ožja skupina okoli njega, obstaja večja možnost, da se bodo med ljudstvom postopno le razširile pametne, vrednostno pozitivne ideje, ki bodo pripeljale do padca ali umika diktatorja, ali pa vsaj do boljše vladavine po njegovi smrti. Če pa je ne-umna kar večina, ki vlada sama sebi in manjšini, je prežetost družbe s takšno ne-umnostjo bistveno večja in težje popravljiva.
Vzemimo za primer sodobno ne-umno (nebrzdano) potrošništvo. Ker ga praktično v vseh demokratičnih državah podpira (demokratična) večina in z njo vred družbena oblast, ni skorajda nobene možnosti, da bi tista družbena manjšina, ki jo tvorijo pametni ljudje, ljudi uspela resnično prepričati v njegovo škodljivost. O tej škodljivosti se bomo zato morali prej ali slej prepričati s pomočjo šok terapije, ki bo pač bistveno bolj boleča od možnega procesa samo-prevzgoje.
Za zaključek naj rečem, da imam demokracijo zagotovo raje od nedemokratičnega sistema. Vendar pa moram reči, da je (tudi) demokracija smiselna le do točke, ko ljudi še ni povsem zapustila prava pamet. Od tu dalje je demokracija samo še sredstvo za pospeševanje vsesplošne dekadence. Glede slovenske demokracije me ne skrbi toliko, da je ta hip v nekaterih pogledih na slabi poti. Hudo pa me skrbi, da se večina pametnih ljudi sploh več ne trudi, da bi jo obrnili v pravo, ali vsaj boljšo smer. Vedno več ljudi s pravo pametjo se od politike distancira, na splošno se poraja državljanska apatija in resignacija. V politiki, vladajoči in opozicijski, ter v njenih spremljajočih okoljih (finančni, gospodarski in drugi lobiji) pa se kar kopiči nespamet in aroganca. Ali se že kje poraja nova generacija politikov, gospodarstvenikov, pravnikov, intelektualcev, duhovnikov in vseh ostalih, ki bo znala sedanje negativne oblastne vzorce zamenjati z (bolj) pozitivnimi? Pravzaprav je na dolgi rok to naše edino upanje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
