Pravna teorija in praksa

V resnici sta teorija in praksa dve strani istega kovanca. Držita se skupaj, sta iz iste snovi ter tvorita isti predmet – kovanec. Hkrati pa sta obrnjeni vsaka v svojo stran in sta na ta način tudi medsebojno ločeni. Če prispodobo razvijamo dalje, vidimo, da se kovanec na podlagi vedno uleže na eno ali drugo stran (ne more stati na svojem robu). Tako v eni postavitvi teorija podpira prakso, če pa kovanec obrnemo, začne praksa podpirati teorijo.

Predstavljajmo si, da kovanec v vročini stopimo. V prispodobi bi to pomenilo, da je ogenj modrosti teorijo in prakso zlil v eno(st). Toda dokler ljudje kovance uporabljamo, živimo v dvojnosti (dualnosti, pluralnosti), v kateri si morda staljeno enost predstavljamo kot nekašno filozofsko idejo, ki pa je bodisi ne želimo bodisi ne znamo uresničiti. Zato živimo praktično še naprej s kovancem, na katerem sta teorija in praksa relativno ločeni. Kovanec, denar in podobno ponazarjajo materialno dobro in korist, ki nam praviloma toliko pomenijo, da se na račun tega, da jih obdržimo kot takšne, odrečemo poti filozofije, tj. taljenju naših togih opredmetenih predstav, in s tem modrosti, ki bi nam skozi takšno taljenje razodela spoznanje eno(tno)sti.

Einstein ima torej prav. Čeprav sta torej teorija in praksa res ista stvar, za vse nas, povprečne ljudi, nista.

Cena, ki jo za to plačamo, je tudi, da imamo (beri: moramo imeti) pravo. Le v svetu razlik, tj. različnih želja, idej in predmetov, lahko nastajajo konflikti, spori, ki jih brez prava ne moremo civilizirano reševati. Bolj ko se v praksi približujemo teoriji vladavine prava oziroma pravne države, na višji razvojni civilizacijski stopnji smo. Toda najvišjih razvojnih stopenj tudi s pravom ne moremo doseči, kajti tam deluje talilni lonec za vse razlike in konflikte. Tam prava ni. Ker ni več potrebno. Tam je mir. V okviru povsem drugačne dinamike, kot jo poznamo v tem našem omejenem svetu. Tam tudi razlike med teorijo in prakso ni več.

Na pravnem področju se z vprašanjem razmerja med teorijo in prakso posameznik najprej sooči kot študent prava na pravni fakulteti. Že v času študija namreč dojame, da ima pravo na eni strani svojo teoretično plat kovanca, ki se kaže v abstraktnih in splošnih pravnih pojmih (pravno pravilo, pravica, zakon, delikt, pravna praznina itd.) ter njihovih povezavah, interakcijah, nasprotjih, kontradikcijah itd. Na drugi strani pa vidi empirično-konkretno praktično plat kovanca, ki se kaže v konkretnih primerih ustvarjanja prava (npr. pisanje družinskega zakonika ali statuta športnega društva), izvrševanja prava (npr. zaustavitev avta pred rdečo lučjo), sklepanja pravnih poslov (npr. sklenitev in zapis najemne pogodbe), v sodnih obravnavah (npr. zoper kazensko obtožene tihotapce) ter nenazadnje v izrekanju in izvrševanju kazenskih sankcij (npr. obsodba na zaporno kazen in prestajanje kazni zapora).

Pravna fakulteta seveda ne sme poučevati zgolj teorije, temveč mora študente na različne načine seznanjati tudi s pravno prakso. Tako imenovani knjižni študij pravnih virov (angl. law in books) ter spoznavanje sodne in druge pravne prakse ter konkretnih pravnih razmerij (angl. law in action) morajo biti v ustreznem sorazmerju že v okviru rednega pedagoškega procesa, seveda pa tudi pri različnih obštudijskih dejavnostih, kot so študijske ekskurzije, pravne klinike in študentska pravna tekmovanja (moot courts ipd.). Pomembno je torej, da študenti s pomočjo učiteljev pravne pojme in pravne institute obravnavajo tako skozi teoretično (konceptualno in sistemsko) perspektivo kot tudi s pomočjo primerov in uveljavljenih standardov iz pravne prakse. Toda ob vsem tem je ključno, da pravna fakulteta prvenstveno ostaja prostor za akademsko dejavnost, tj. za študij v vseh njegovih razsežnostih, vključno s socialnimi vidiki vključenosti v akademsko skupnost. Študent v času študija nikakor ne sme zamuditi teh priložnosti.

Ena bistvenih lastnosti (pravnega) študija je, da je to čas individualnega in kolektivnega premišljevanja, preizpraševanja, poglabljanja v študijsko snov ter širjenja pravnih in življenjskih obzorij. Pozneje, ko pravniki delujejo v svojih poklicih, za vse to preprosto nimajo več dovolj časa, saj morajo – neredko pod časovnim, psihološkim in drugačnim pritiskom – vsakodnevno sestavljati številne pravne vloge in akte, iskati odgovore na praktična pravna vprašanja, sprejemati pravne odločitve ter opravljati druga pravna opravila. Ob tem precejšen del poklicnega udejstvovanja pravnika sovpada tudi z izzivi ustvarjanja družine, reševanjem stanovanjskih vprašanj in še z marsičim drugim, tako da mu preprosto zmanjkuje časa in energije, da bi se v pravo kot tako temeljiteje poglabljal, da bi intenzivneje širil svoja pravna obzorja, se učil še novih tujih jezikov, se dodatno strokovno izobraževal itd. Seveda je danes sprotno in dodatno pravno izobraževanje (študij zakonodaje in pravne literature, strokovni tečaji, konference ipd.) sestavni del vsakega pravnega poklica, toda zaradi vsakodnevnih naporov na delovnem mestu ter omenjenih življenjskih izzivov se zaposleni pravnik veliko težje intenzivneje poglablja v pravna vprašanja ter širi svoje znanje na način, kot je to lahko počel v času fakultetnega študija.

Čas študija je in mora biti predvsem čas študija. Pravni poklic pride na vrsto po končanem študiju. Seveda je koristno in priporočljivo, da študenti opravljajo kako pravno prakso občasno že tudi med študijem. Toda to ne sme voditi v zanemarjanje rednih študijskih dejavnosti. Študenti, ki si močno želijo prakse, so lahko brez skrbi, kajti pravni poklic bodo lahko opravljali tudi štirideset ali več let. Ob tem je treba poudariti, da ločnica med pravnim študijem in pravnim poklicem ni neka namišljena kaprica, pač pa izraz premišljenega in pomembnega spoznanja, da je pred vstopom v pravni poklic treba nujno pridobiti tudi različna teoretična znanja o pravu in družbi.

Seveda pa tudi ta delitev odraža človeško nezmožnost idealnega, tj. predvsem stalnega in sorazmernega, povezovanja teorije in prakse. Idealno bi bilo, če bi študent vsak teoretično predstavljen pojem hkrati lahko spoznaval tudi kot pravni praktik, v sodni dvorani, za upravnim okencem ali v pravni pisarni, kot pogajalec in oblikovalec pogodb, kot pisec tožb, pogodb in zakonov ipd. Idealno bi bilo tudi, če bi odvetnik, sodnik, pravnik v upravi ali gospodarstvu itd. vsak praktičen primer dodobra preštudiral tudi s teoretičnih vidikov, z branjem znanstvene in strokovne literature, v teoretičnih razpravah ipd. No, za vse to enostavno ni ne časa, ne volje in ne realnih možnosti, zato je pač treba v danih razmerah iskati pravo mero povezovanja teorije in prakse, oziroma vsaj nek optimum, ki ga je v tem pogledu mogoče doseči. Dejstvo je torej, da študentu skoraj vedno primanjkuje »pravne akcije«, pravnemu praktiku pa »pravnega študija«.

Ob tem se je treba zavedati še dejstva, da je pravo celota. Brez povezanega in sistematičnega razumevanja te celote pravnik ne more dobro razumeti smisla in namena njenih posameznih delov. Če se nekdo specializira le na posamičen del, na primer na neko pravno (pod)panogo ali ožje pravno področje, ne da bi pred tem spoznal in študijsko »prežvečil« celoto pravnega sistema, se bo prej ali slej znašel v težavah. Zgolj s specialnim znanjem namreč ni mogoče reševati pravnih izzivov, ki zahtevajo hkrati tudi generalno znanje, tj. poznavanje splošnih pravnih načel, načel različnih pravnih panog ter tistih splošnih normativnih ureditev drugih panog in področij, ki so – enako kot navedena načela – pravno relevantna tudi pri iskanju rešitev za zadevno specializirano področje.

Pravni praktik v resnici nikakor ni zgolj praktik, temveč v manjši meri tudi pravni teoretik, pri čemer velja tudi obratno. S tem, ko ima delovanje pravnega praktika implicitno tudi teoretsko razsežnost, je po eni strani sploh osmišljen fakultetni pravni študij, kajti študent se teorije uči predvsem zato, da jo bo znal, kot običajno rečemo, uporabiti v praksi. Po drugi strani pa tudi profesor prava ne more razumsko (racionalno) o ničemer teoretizirati, če nima neposredne ali posredne empirične izkušnje s pravom, če torej ne pozna tudi pravne prakse. Po eni strani to v dveh rekih povzema že stara modrost: Theoria sine praxi, rota sine axi (Teorija brez prakse je kot voz brez osi) in Praxis sine theoria caecus in via (Praksa brez teorije je biti slep na poti). V znani filozofski parafrazi je mogoče tudi reči, da je teorija brez prakse prazna, praksa brez teorije pa slepa. V vsakem primeru sta torej praksa in teorija nujno in neločljivo povezani.

Tako kot ločujemo teorijo in prakso, ločujemo tudi izobraževanje in vzgojo. Naj zato za konec dodam še nekaj strnjenih misli o pravnem izobraževanju in pravni vzgoji. Glede tega mnogi na splošno mislijo, da se vzgoja pretežno zaključi že v mladih letih, izobraževanje pa lahko človeka spremlja tudi celo življenje. V tem pogledu mnogo bolj soglašam s tistimi, ki znajo tudi to razlikovanje v svojih predstavah in zavesti v precejšnji meri staliti v talilnem loncu modrosti. To pomeni, da vidijo tudi (pravno) vzgojo in izobraževanje kot dve plati istega kovanca, ki ju dojemajo kot tesno povezani in soodvisni. Povedano enostavno in v povezavi s pravom: pravne vzgoje ni brez pravnega izobraževanja, pravnega izobraževanja pa ne brez pravne vzgoje. To velja tako za fakultetno učilnico kot odvetniško pisarno. Seveda pa, pravno izobraževanje in pravna vzgoja ne pomenita, da iz konteksta prava ali pravne prakse iztrgaš le tiste knjižne, zakonske ali praktične vsebine, ki koristijo zgolj tebi ali tvoji stranki, škodijo pa pravu in pravni kulturi kot celoti. V takšnem primeru gre za zlorabo prava.

Govorim torej o resničnih in ne le navideznih izobraževanju in vzgoji. Če se namreč človek resnično (teoretično) izobražuje, uči, ga to tudi karakterno, emocionalno in drugače praktično prevzgaja. Če izhaja iz prava v njegovem humanističnem in vrednostnem poslanstvu, ga to krepi v vrlinah in pozitivno vpliva na njegovo praktično delovanje. In tako smo spet pri istem: teorija ima resnični učinek le, kadar vpliva na prakso. In obratno: če se človek resnično (praktično) (pre)vzgaja, lahko to počne le tako, da spreminja tudi svoja intelektualna spoznanja, poglede, nazore, kar pomeni, da se torej tudi teoretično uči in preoblikuje. Tudi pravnik se lahko zato (pre)vzgaja in izobražuje celo življenje. Nikoli torej ni prepozno.

Ker je pravna kultura integrum pravne teorije in prakse, tj. pravnega znanja in zglednega ravnanja, to praktično (po Einsteinu) pomeni, da za pravnika in kateregakoli posameznika ni nikoli prepozno, da se (še) dvigne v svoji pravni kulturi in tako prispeva k razvoju višje pravne kulture v družbi. Seveda pa, če zaključim, je vse to le teorija. Kaj pa praksa?