Pandemija koronavirusa (Covid-19) nas je tudi na področju šolskega in univerzitetnega izobraževanja intenzivno soočila z novo realnostjo, ki jo omogočajo sodobne tehnologije. Predavanja, seminarji, vaje in celo izpiti – na daljavo. Prek spleta. Prav tako tudi sestanki, strokovni posveti, znanstvene konference ipd. Zdaj vemo, da to kljub (fizičnemu) povratku v študijske učilnice in službene pisarne ostaja pomembna dopolnilna komunikacijska možnost. Toda danes tehnologija omogoča še mnogo več. Ali bo predavatelje prava v prihodnje lahko nadomestil robot oziroma umetna inteligenca?
Ali bomo v prihodnje učitelji kot predavatelji prava (če se omejim le na pravno področje) sploh še potrebni? Ali nas ne bosta v celoti nadomestila računalnik ali robot, ki človeka milijonkrat prekašata v sposobnosti obdelovanja in posredovanja informacij ter lahko dobro sprogramirana neumorno in brez jezikovnih, logičnih in podobnih napak predavata kolikor je potrebno dolgo ter nam brezhibno predstavljata študijsko snov na vse mogoče tehnične načine? In nenazadnje, ali nas ne bodo kmalu povsem presegli roboti z umetno inteligenco?
Človek včasih ne ve, ali bi bil vesel ali žalosten, če mu življenje omogoča soočenje z veliko korenitimi družbenimi spremembami. Po eni strani smo lahko veseli vsake bistvene življenjske spremembe, saj nas nekaj novega nauči. Po drugi strani pa vsaka takšna sprememba podre naše dotedanje predstave o svetu in nas vedno bolj potiska v nekakšen vrednostno relativističen odnos do vsega okoli nas. Če smo namreč še včeraj »sveto verjeli«, da je nekaj tako, kot se nam kaže in smo se tega priučili in privadili, nam nato neka radikalna sprememba povsem spremeni takšen pogled na svet. Kako naj potem od tu naprej sploh verjamemo v kaj stabilnega, večnega, zares vrednega, če pa lahko celo na podlagi izkušenj sklepamo, da bo prej ali slej prišla neka nova korenita sprememba, ki nam bo porušila vse dosedanje predstave in navade?
Na miselni (intelektualni) ravni je seveda odgovor že zdavnaj znan. Ponavadi ga izrazimo skozi naslednji rek: Edina stalnica tega življenja so spremembe. Toda tako je le intelektualno, miselno, brez vseh iracionalnih primesi, ki jih je v nas veliko več kot racionalnosti. Če namreč iskreno pogledamo vase, vidimo, da se pretežno vedemo tako, kot da sprememb ne pričakujemo. Imamo dnevne, letne in doživljenjske načrte, gradimo hiše, se poročamo, zaposlujemo se za določen ali nedoločen čas in nato v izrazito pretežnem delu svojega vsakdana verjamemo, da je to nekaj, kar drži, kar se nekako vsaj na kratki in srednji rok ne bo spremenilo.
Nihče ne gre vsak dan zjutraj v službo tako, da razmišlja, da ga lahko med potjo zadane kap, povozi avto, pretepe ropar ali da ga čaka pri vratarju pismo z odpovedjo delovnega razmerja. Prav tako si dandanes, ko že imamo zametke prave umetne inteligence, nihče z napornim intelektualnim delom ne prizadeva za profesorski poklic na takšen način, da bi hkrati ob tem že razmišljal, da mu bo umetna inteligenca tako ali tako kmalu odžrla službo in da se bo moral prekvalificirati za kakšen rutinski poklic. Če pri tem kdo misli, da je to le neko miselno preigravanje, naj obišče kakšno tehnološko naprednejše podjetje (teh je že ogromno), kjer bo videl, kako so mnoga zahtevnejša delovna mesta že »zavzeli« roboti – in pri tem večinoma še niti ne gre za (pravo) umetno inteligenco.
Lahko je torej reči, da je sprememba edina stalnica, ni pa tega v resnici mogoče živeti. Ljudje se oprijemamo navideznih »stalnic«, kajti le tako je naše vsakdanje življenje psihofizično sploh vzdržno. Tako se tudi učitelji prava (podobno velja za mnoge druge učiteljske poklice) praviloma ne sprašujemo, kdaj nas bodo pretežno ali v celoti nadomestile napredne tehnologije. Različne tehnologije seveda celo uporabljamo kot koristne pripomočke pri predavanjih, pri čemer gre npr. za kvantitativne in grafične pripomočke, power point in druge vizualne predstavitve, predavanja na daljavo, ogled dokumentarnih in drugih poučnih posnetkov in filmov, različne e-študentske učilnice itd. Toda misel, da bo v predavalnici na pravni fakulteti čez nekaj let morda že samostojno predaval robot ali računalnik, se nam v resnici ne zdi zelo verjetna. Še več, v resnici jo – vsaj upam, da se ne motim – zavračamo, saj utemeljeno menimo, da je človeški dejavnik nenadomestljiv pri poučevanju prava in pri pravni dejavnosti nasploh.
Toda tudi, ko se osebno čvrsto postavljam na takšno stališče, ki zavrača prevlado naprednih ali inteligentnih strojev na področju prava ter nasploh na področju humanistike in družboslovja, se moram hkrati zavedati... Česa že? Aja, točno: edina stalnica so spremembe! Torej ni nobenega jamstva, da profesorjev in drugih učiteljev prava ne bodo nekega dne nadomestili roboti. Seveda tudi ni nobenega jamstva, da bomo kot civilizacija preživeli podnebne spremembe ali lastne neumnosti, kot so vojne in drugi konflikti, ki izvirajo iz naše sebičnosti in nerazumevanja našega resničnega poslanstva v tem svetu.
Skratka, če si profesorji danes še tako želimo, da bi ostali »glavni« v svojem pedagoškem poklicu, to nikakor ne pomeni, da morebiti že v prihodnjih desetletjih v družbi ne bodo prevladali tisti pravniki, politiki, znanstveniki, bogataši in drugi vplivni ljudje, ki bodo mnenja, da so roboti boljši predavatelji in učitelji na področju prava ter drugih ved in znanosti. In takrat bo to postala nova normalnost, ki se je bodo prihodnje generacije privajale že od rojstva in jo sprejemale za samoumevno – dokler seveda tudi oni ne bodo spoznali, da so spremembe edina stalnica življenja.
O vsem tem ne bi pisal, če ne bi ob poslušanju mnogih ljudi, še posebej tudi pripadnikov mlajših generacij, večkrat uvidel, da se ne zavedajo dovolj nevarnosti, ki jih človeku in človeštvu prinašajo nove tehnologije. Zdi se mi, da tudi na tem področju človeštvo vedno bolj drvi v nekaj, česar večinoma ne razume in ne obvlada, še manj pa dojema možne negativne posledice robotizacije za človeštvo. Očitno človeška rado-vednost tu nima zadostnih filozofskih in še posebej tudi ne etičnih meja. Enostavno gre za »kavbojsko« maksimo: najprej streljamo, nato vprašamo. Drugače povedano: poskusimo in naredimo vse, kar se da (temu seveda rečemo »razvoj znanosti in tehnike«), o morebitnih negativnih posledicah pa bomo razmišljali pozneje.
Seveda je za moje skeptično razmišljanje na voljo na videz prepričljiv ugovor: ljudje smo se vedno upirali napredku, demonizirali prve stroje, vlake, avtomobile in celo kolesa, da ne govorimo o odporu do uvajanja enakosti spolov, ras itd. Točno. Vse to, česar so se ljudje takrat bali, je danes samoumevna in vsakodnevna realnost. Zakaj bi si torej danes delali skrbi glede strojev in umetne inteligence, saj se bo tudi to prej ali slej vzpostavilo kot nova normalnost.
Vse to je res. Toda nova normalnost je lahko jutri tudi svetovna vojna, vsesplošna bolezen ali izumrtje človeštva. Že s humanističnega vidika ima torej vsaka človeška dejavnost neko svojo absolutno mejo. Tako npr. ne moremo preživeti, če se hranimo s kamni – nova normalnost je tu lahko le smrt. V prav takšno novo normalnost nas lahko pahne vsesplošna jedrska vojna. In osebno sem prepričan, da je tudi glede razvoja človeka in človeštva treba prepoznati absolutno mejo dopustnosti in jo upoštevati. Del takšne absolutne omejitve je vsekakor nedopustnost razvoja, ki človeka podreja stroju ali pa ga celo »robotizira« na način, da mu odvzame sposobnost čustvovanja in svobodnega odločanja.
Naj bom še malce nazornejši. Če si na spletu pogledate kratek dokumentarni film z naslovom Kako Kitajska uporablja umetno inteligenco v predavalnici (How China is Using Artificial Inteligence in the Classroom), si boste lažje predstavljali, o kakšni možni in zame povsem nesprejemljivi (neetični, nečlovečni) možni prihodnosti govorim. Prispevek kaže, kako v nekem mestu blizu Šanghaja v osnovni šoli poskusno uvajajo uporabo visoke tehnologije oziroma, kot temu rečejo, umetne inteligence. Gre za enega od eksperimentov v kontekstu velike ambicije Kitajske, da postane globalna vodilna sila na področju umetne inteligence.
V osnovnošolski učilnici ter po celi šoli in okoli nje so nameščene tehnične naprave, s katerimi se, ob pomoči kamer ter čipov, ki jih morajo nositi vsi učenci, ves čas spremlja gibanje vsakega od njih. Vsak učenec je s kamerami prepoznan tudi preko svoje obrazne slike, pri čemer v učilnici pri pouku poseben robot ves čas snema in sporoča učitelju, kolikokrat je kak učenec uporabil mobitel in celo, ali in kolikokrat je kak učenec med poukom zazehal. Takšni in podobni motivacijski pokazatelji nato služijo učitelju, vodstvu šole in staršem, da vplivajo na svoje otroke, da ti odpravljajo te svoje »šibke« točke.
Tako npr. med poukom otrokom na glavo nastavijo tudi posebne senzorje, ki merijo možganska valovanja in nato v realnem času učitelju s pomočjo »neuro-data« v desetminutnih intervalih sporočajo, denimo, koliko in kdaj je kak učenec pozoren in skoncetriran pri pouku matematike. Te računalniške zabeležke učitelj pošilja staršem otrok, ki se o tem medsebojno pogovarjajo v spletnih klepetalnicah, otroke pa doma dodatno »motivirajo« k izboljšanju koncentracije.
Seveda vse to poteka z vnaprejšnjim soglasjem vseh staršev. Tako je to na Kitajskem. In če smo nekoč večino tehnoloških novosti najprej videli v ZDA in v razvitejšem svetu (predvsem na zahodu) ter jih nato nekritično uvažali v Slovenijo, bomo verjetno tudi v prihodnje takšne »nove dosežke znanosti« prej ali slej prav uvajali tudi pri nas, le da jih bomo pobirali še iz Kitajske ali kakih drugih držav. Seveda smo že tudi v Evropi priča poskusnemu uvajanju prvih robotov-učiteljev, o čemer je posnetih tudi nekaj dokumentarnih filmov (npr. kratek film o uvajanju robota učitelja angleščine na eni od nemških univerz – »Meet Germany's first robot lecturer«).
Vse to je po eni strani zelo mamljivo, po drugi pa zelo nevarno. Učitelj prava ali česarkoli drugega ni le učitelj snovi, pač pa je tudi človeški zgled vedenja, načina komunikacije in predstavljanja poklica, za katerega usposablja učence. Je svobodna oseba s svetovnim nazorom in vrednostnim sistemom. Če učitelja robotiziramo, avtomatično robotiziramo tudi učence. Tako kot nesvoboden, neinteligenten ali neetičen učitelj vzgaja rod nesvobodnih, neinteligentnih in neetičnih učencev. Izjeme so v takšnem primeru med učenci redke, so pa edino upanje za drugačno oziroma boljšo prihodnost.
Pisal sem že o tem, da je pravo stvar ljudi in ne strojev, zato mora ostati v vseh bistvenih dimenzijah v človeški domeni (glej IUS-INFO kolumno Umetna inteligenca in pravo, 4. 4. 2022). Seveda sta tehnologija in umetna inteligenca v pravu dobrodošli in koristni, toda ko postaneta pomembnejša od človeškega vrednotenja in od človeka kot vrednote je prava konec. Potem smo v novi »normalnosti«, ki je s prekoračitvijo prej omenjene absolutne meje izničila pravo kot takšno in za katero bo treba najti neko drugo ime.
Učitelji prava bomo v prihodnje pred velikimi izzivi. Mnogi nas bodo navduševali za uporabo novih, inteligentnih tehnologij pri našem pedagoškem delu. Marsikaj od tega bo verjetno primerno in koristno, toda hkrati bomo morali paziti, da ne prekoračimo tistih pedagoških in poklicnih meja, ki varujejo humanistično razsežnost pravnega poslanstva. Če bomo dovolili, da nas napredek pretvori v nekakšne pol-robote ali človeške robote, ali če bomo prepustili pravo robotom kot takšnim, bomo namreč prešli v takšno novo normalnost, v kateri ne bo več prostora niti za nas same.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
