Tako je, denimo, doktor pravnih znanosti z mariborske pravne fakultete za časopis Dnevnik dne 27.6.2012 izjavil naslednje (v časopisu je njegova navedba v citatu): »O tem kaj je slovenska himna, si ustava in zakon nista enotna. Ustava določa, da je himna Zdravljica, torej celotna pesem. Po ustavi lahko zakonodajalec uredi uporabo himne, ne more pa je skrajšati. Zakonodajalec pa je naredil prav to, himno je skrajšal na eno kitico... Smiselno bi bilo zakon uskladiti z ustavo tako, da bi določal, da je himna Zdravljica, da pa se lahko predvaja tudi del himne: še posebej pri športnih dogodkih ne bi bilo smiselno predvajati vseh osmih kitic.«
Lansko leto je po navedbah zgoraj omenjenega časnika ena izmed političnih strank v zakonodajni postopek poslala novelo zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi, s katero se je predlagalo izvajanje Zdravljice v celoti ali v skrajšani, dvokitični različici; ker so predlagatelji pogrešali več domoljubja, so v skrajšani različici k obstoječi sedmi kitice Prešernove Zdravljice dodali še drugo kitico (del te kitice je predsednik Vlade Janez Janša uporabil tudi v poslanici ob omenjenem dnevu državnosti).
Lansko leto sem ob preobilici drugega dela povsem spregledal, da je prišlo do takšnega predloga novele zakona. Če bi to takrat vedel, bi se na njegovo neustavnost odzval že takrat. Seveda ni nič narobe, če si poslanci in državljani prizadevamo za več domoljubja v pozitivnem pomenu te besede. Prav tako ni nič narobe, če predsednik Vlade ali kdo drug ob državnem prazniku v (na)govoru uporabi še kake druge dele Prešernove Zdravljice, ki niso sestavni del državne himne. Povsem napačno in ustavno nedopustno pa je, če Ustavo pravno razlagamo tako, kot da določa za državno himno celotno Prešernovo Zdravljico, pri čemer naj bi bilo po taki razlagi v pristojnosti zakonodajalca, da izbere tiste kitice iz te pesmi, ki se mu zdijo najprimernejše.
Prvi resen problem ravnokar navedenega pristopa je v njegovi očitni absurdnosti, saj bi lahko po takšni razlagi Ustave vsakokratni zakonodajalec po lastni presoji spreminjal zakon, ki ureja himno. To bi pomenilo, da bi npr. lahko poslanci vsako leto ali v vsakem mandatu Državnega zbora drugače določili, katere kitice Prešern-Premrlove Zdravljice predstavljajo himno. Tako bi lahko imela pod eno vladno oziroma parlamentarno koalicijo himna dve kitici, pod drugo tri, pod naslednjo pet itd.
Nadaljnji resen in bistven problem takšnega pristopa pa je v njegovi očitni neustavnosti. Himna je namreč določena že z ustavo in zakonodajalec lahko ureja le njeno uporabo. V tretjem odstavku 6. člena Ustave je namreč zapisano: »Uporabo grba, zastave in himne ureja zakon.« Zakon torej ureja le »uporabo« himne. Himna kot takšna pa je DOLOČENA z Ustavo. Drugače tudi ne more biti, kajti ta ustavna materija je tako pomembna, da jo je povsem nedopustno in neprimerno prepustiti v vsakokratno presojo in določanje tej ali oni vladni koaliciji, ki lahko sprejema in spreminja zakone.
Slovensko himno določa drugi odstavek 6. člena Ustave, ki se glasi: »Himna Slovenije je Zdravljica.« V tej določbi ni zapisano, da je himna »Prešernova Zdravljica« ali pa »Prešern-Premrlova Zdravljica«. To je tudi povsem pravilno, kajti ustavodajalec za himno ni nikoli določil celotne pesmi Zdravljica avtorja Franceta Prešerna, ki jo je (v celoti) uglasbil skladatelj Stanko Premrl. Ustavodajalec je za himno določil zgolj »Zdravljico« zato, ker se je do tedaj slovenska himna že na splošno uveljavila in smo vsi Slovenci točno vedeli, da je »državna himna Zdravljica« sedma kitica pesmi Franceta Prešerna na melodijo iz istoimenske zborovske skladbe Stanka Premrla. Himna Republike Slovenije se je namreč kot takšna ustavnopravno in dejansko splošno uveljavila že po sprejetju amandmaja XII k Ustavi Socialistične Republike Slovenije z dne 27.9.1989 (Ur. l. SRS, št. 32/89). To je bilo sicer še v zadnjih letih prejšnjega, real-socialističnega sistema, toda uveljavitev te himne za Slovence na splošno ni bila sporna niti takrat niti kasneje, tudi ne po prvih demokratičnih volitvah (1990), po katerih je v Sloveniji že delovala demokratično izvoljena oblast. Prav ta oblast je v novo, demokratično ureditev prevzela ustavno že določeno slovensko himno, poleg nje pa tudi že poprej (tudi v real-socialističnem sistemu) uveljavljeno slovensko narodno zastavo. S sprejemom nove ustave pa sta bila, kot je znano, na novo določena slovenski državni grb in državna zastava.
Vse od leta 1989 in kasneje, od uveljavitve slovenske ustave (1991) pa do zdaj, je očitno in splošno sprejeto ter (ustavno)pravno in dejansko priznano dejstvo, da je Zdravljica kot himna (tj. v obsegu, kot jo določa Ustava) sedma kitica Prešern-Premrlove Zdravljice. Vedno in povsod, doma in po svetu, izvajamo himno le kot takšno. Ustavni termin »Zdravljica« ima torej ta specifičen pomen in nobenega drugega. V 6. členu Ustave zapisana beseda Zdravljica torej ni celotna Prešernova Zdravljica ali celotna Premrlova Zdravljica ali nek poljuben del (kitica) ene ali druge.
Povsem jasno je treba reči, da je sprememba slovenske himne mogoča le s spremembo Ustave. Če bi hoteli za državno himno določiti kak drug del Prešern-Premrlove Zdravljice, bi torej morali v 6. členu natančneje oziroma izrecno določiti, kateri del Prešern-Premrlove Zdravljice predstavlja novo himno (četudi bi bilo to nomotehnično nekoliko nenavadno). Osebno sicer nasprotujem spremembi slovenske državne himne. Ob tem pa seveda ne smem in nočem nikomur oporekati njegove legitimne pravice, da izrazi željo ali zahtevo po drugačni himni. Do nje pa lahko, kot rečeno, pride le tako, da se spremeni oziroma dopolni 6. člen Ustave, po poprej demokratično izvedenem ustavnorevizijskem postopku.
Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGSH) v prvem odstavku 5. člena določa: »Himna je sedma kitica pesmi Franceta Prešerna »Zdravljica«, na melodijo iz zborovske istoimenske skladbe skladatelja Stanka Premrla.« Ta določba za državno himno nima konstitutivnega, pač pa le deklarativni pomen. Državna himna je na podlagi Ustave že splošno sprejeta in uveljavljena, zakon pa jo v uvodnih določbah, ki so podlaga ostalim, le izrecno pojasnjuje. Podobno velja, denimo, za barvna pravila za oblikovanje državne zastave. Ta pravila so v skladu s 4. členom navedenega zakona (ZGSH) sestavni del tega istega zakona, vendar imajo prav tako le deklarativni in nikakor ne konstitutivni pomen. Barvna pravila za oblikovanje slovenske nacionalne zastave, ki je podlaga za državno zastavo, so se namreč uveljavila že zdavnaj prej, verjetno vsaj od leta 1848 dalje, in so splošno uveljavljeni in priznani standard. Če bi npr. zakonodajalec določil za zastavo drugačno barvno lestvico, kot jo poznamo, in bi bila rdeča in modra barva v zastavi bistveno svetlejša ali temnejša, bi takšne zastave nihče ne prepoznal in imel za slovensko. V zvezi s tem se še dobro spomnim, kako sem imel kot sekretar ustavne komisije leta 1991 kar nekaj razgovorov na to temo, saj so se izdelovalci zastav in grba (za katerega prav tako velja zastavi ustrezna barvna lestvica) spraševali, kako je z uporabo teh barv. Seveda je bilo vsem sporočeno, da se tu držimo uveljavljenih standardov. Enako pa mora seveda veljati za himno. Če državno himno že več kot dvajset let izvajamo v obliki sedme kitice Prešern-Premrlove Zdravljice, potem je to prakso, ki je v pravniškem jeziku izraz ustaljene interpretacije 6. člena ustave, vsekakor treba dosledno ohranjati še naprej.
Napačna uporaba himne na uvodoma omenjeni državni proslavi je bila napaka ali provokacija. Iz medijev sem zasledil, da je stranka LDS te dni vložila kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, ki je dopustil takšno napačno oziroma protipravno uporabo himne. Osebno sicer menim, da bo to spet po nepotrebnem sprožilo nadaljnjo politizacijo ideoloških tem, ki so jih že razvneli drugi dogodki ob tej proslavi. Menim, da zato takšna ovadba s strani politične stranke v tem smislu ni produktivna. Ob tem pa se seveda čudim, da v tej smeri nič ne storijo pristojni državni organi po uradni dolžnosti. Treba je namreč vedeti, da tu ni šlo za kakšen osamljen in zato morebiti manj pomemben demonstrativni nastop posameznika ali civilnodružbene skupine, ki bi v protestni namen sramotila državne simbole. Tu je šlo za mnogo resnejše dejanje, saj se je državna himna napačno izvajala na državni proslavi.
Za konec naj rečem, da počasi izgubljam upanje, da je v tej naši deželi sploh še kaj resnično svetega. Četudi se zavedam, da je svetost naših zemeljsko-človeških stvari zelo relativna in nepomembna v primeri s celotnim in nam nedoumljivim (božjim) stvarstvom, pa menim, da v realnem družbenem svetu nobena nacija oziroma državno organizirana družba ne more obstati, če ji niso svete nekatere temeljne stvari, ki jo kot takšno konstituirajo. Na ravni države sodijo med takšne svetinje tudi državni simboli. Zato si želim in prosim vse vas, ki imate radi to našo domovino, da smo spoštljivi do teh svojih simbolov in da k temu postopno priučimo tudi tiste (otroke, mladostnike, nevedne in druge), ki se njihovega velikega pomena premalo zavedajo. Tistim, ki aktualnih državnih simbolov ne marajo, pa moramo seveda v pravno dopustnih mejah dopustiti demokratično svobodo misli in izražanja, pri čemer so jim na voljo tudi pravne možnosti predlaganja sprememb.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala EDUS.
